Travniški postavnež in druge čemšeniške »zveri«

Zagorje – Še en lep dan bo, so napovedovale meglice. Zaradi njih ni bilo videti jesensko obarvanih vrhov pod Čemšeniško planino. Krave ob cesti so mirno žvečile travo in zrak je bil »ogret« na celih devet stopinj Celzija, ko smo v zagorskem Evroparku vzeli pot pod pedala in se odpravili na krožno turo po »korona« zagorskem podeželju. Smer: Kotredež, Rove, Zaloka, Čemšenik, Prvine, Medijske toplice, Zagorje, Evropark. Razdalja ne bog ve kakšna, okrog 30 kilometrov, klancem pa nikoli konca …



Če kaj, ima Zasavje – klance. Hude in manj hude. Njegov relief je kot nalašč za gorsko kolesarjenje. V gorsko-kolesarskem parku na pobočju Cilence nad Evroparkom, ki  so se ga v kolesarskem klubu Zagorska dolina lotili spomladi, bo šest prog različnih težavnostnih stopenj. Dokončali naj bi ga do pomladi prihodnje leto.

A pustimo do takrat Evropark in bodoči Cilenca Trail Park; pred nami je »proga« z eno samo težavnostno stopnjo, ki se ji reče - asfalt.



Vsi smo zmagovalci
 
V Zasavju se je turizem desetletja umikal industriji. Ljudje so doline pod Kumom, Mrzlico, Kalom, Čemšeniško planino in Sveto goro poznali po premogovnikih, po 360-metrskem termoelektrarniškem dimniku, morda še po strojni industiriji, niso pa jim bile znane prijazno zelene plati Zasavja. To so njegovi vrhovi, planinske poti in postojanke in to so tudi štiri etape slovenske turno-kolesarske poti, ki v »normalnih« časih privablja rekreativce od vsepovsod. V korona časih se na kolesu srečujejo le domačini. Ker se prek meja regije pač ne sme. A z vsako zmago Kisovčana Primoža Rogliča prodajo več koles, ve povedati ustanovni član kolesarskega kluba Zagorska dolina Cene Koritnik, in z vsako »vuelto« je v Zasavju več kolesarskih navdušencev. Ki grizejo kolena in se zaganjajo v strmine zato, da se ob spustu vsi počutijo kot – Rogla: vsi kot zmagovalci.

 

Rjavka je očitno vajena vsega hudega - na dveh in štirih kolesih. FOTO: Polona Malovrh/Delo

Neznano zeleno Zasavje

 
Pot mimo Kotredeža in čez Rove prijazno vijuga. Vzpenja se čisto počasi, toliko, da se človek ravno prav ogreje, preden doseže prvi izziv – jesenovški klanec z desetodstotnim naklonom, ki ga noče in noče biti konec. Se le zdi, ali se kozam na mostovžu pod cesto samo od sebe smeji? Se sliši meee ali heee? Nor je, kdor rine gor, če je doli v grapi lepo, a ne?

Koze in pujsa v blatu

 
Iz meglic se kažeta sonce in tako značilno golo pobočje Čemšeniške planine. Žeja pritisne že sredi klanca. Prejšnja leta je šlo do vrha v enem kosu. To bo najbrž tista razlika, o kateri pravijo, da jo letos na vsakem koraku prinaša novi korona virus ... Še tri strmine in nekaj ovinkov in – Zaloka. Prva »etapa« je premagana, še pujsa v blatu se veselita.

V deželi plazov

Sledi drugi vzpon proti Čemšeniku, vasi, ki jo plaz vleče v dolino. Gre za enega največjih plazov v državi: v globino meri do 25 metrov, ogroža sedem hektarjev veliko območje z 20 objekti in se na leto premakne za osem milimetrov. V državnem proračunu, ocenjujejo, bo za njegovo sanacijo treba najti vsaj osem milijonov evrov.



Oporni zidovi pod župnijsko cerkvijo Marije Vnebovzete, v katere so »zvezali« kamenje, zbujajo spoštovanje. Mogočni so skoraj kot cerkev. Ki jo bo tudi treba »zvezati«, da ne »uide« v dolino. Lokal pod njo sameva. In vikend hišice malo naprej imajo zaprte polknice. V Dobrljevem kmetje obirajo jabolka.
 

Pronacul za trajnostni turizem v Zagorju

Zaradi razgleda, ki se na razpotju – levo Šentgotard, desno Prvine - odpre proti Trojanam, se še klanec zdi bolj položen. A treba je ostati znotraj zasavske statistične regije in namesto navzdol proti Šentgotardu znova kreniti navzgor. Proti Prvinam, kjer iz gozda »poganja« center šolskih in obšolskih dejavnosti.



Ko so že vsi mislili, da bo hotelski objekt Dom Utrip, ki sta ga v 2008 za potrebe šole v naravi zgradila Stane in Nuša Zevnik iz Trzina, še ena nasedla investicija – hotel je propadel, preden sta dočakala enega samega otroškega gosta -, se je v vlogi rešiteljice pojavila država. Od takrat imajo v Zagorju spet novo upanje, da jih iz premogovne v turistično regijo popeljejo naravne danosti, ki jih je tu v obilju in ki bodo Zagorsko dolino povezale v sklenjen turistični obroč, v katerem bo turiste od ene do druge zanimive destinacije prevažalo okolju prijazno vozilo na električni pogon.

Med »postajami« bodo tudi rudarski muzej v Kisovcu in zavarovana območja Nature 2000, ki se v občini Zagorje raztezajo na 25 kvadratnih kilometrih. Vozilo načrtujejo v sklopu 1,8-milijonskega projekta s področja trajnostnega turizma Pronacul, od katerega v Zagorju pričakujejo nov zagon turizma. Ta gospodarska panoga je v Zagorski dolini, ki je v Medijskih toplicah kot edina v Zasavju premogla čisto pravi hotelsko-bazenski termalni turistični kompleks, enkrat že cvetela in dajala delovna mesta …
 

Sklenjen obroč: Zagorje, Prvine, Čemšeniška, Medijske toplice, Zagorje

 
A ker so turizem ljudje, v Zagorju poleg naravnih lepot računajo tudi na mojstrovine človeških rok. Ena od njih bo razgledni stolp na Čemšeniški planini, druga pa »češnja na torti« zagorske turistične zgodbe: Medijske toplice.



Pred kratkim so končno dočakale zaupanja vrednega investitorja: kupil jih je Marjan Krajnc, mariborski hotelir, ki že ima v lasti tudi Hotele in turizem Rogaška. Medijske so nekoč že bile kontrolna točka za kolesarje in konjenike, z vrelcem zdravilne vode pa so v Zagorsko dolino privabljale pol Slovenije. Zakaj ne bi bile spet vse to in še več?


 
Od Prvin do Medijskih toplic vodi vijugava pot. Navzdol! Ves čas navzdol. Mestoma celo hudo navzdol. A prav v tem so kolesarska nebesa in čar vsake kolesarske poti: bolj ko je treba gristi kolena gor, slajše se je spustiti – dol. Več čara od tega premorejo le še travniški postavneži z zavarovanih toplih južnih pobočij Čemšeniške planine, ki jim vse življenje mineva v »kolesarskem« ritmu: gor in dol, gor in dol …