Enakost spolov po kubansko

Feministi s(m)o na vprašanja enakosti spolov pozorni tudi na potovanjih. Na Kubi, v državi, kjer je bila po socialistični revoluciji leta 1959 enakost spolov zapisana v ustavo, se nazorno pokaže, da ustrezna zakonska določila niso zadostno orožje v boju zoper mačizem.

Ob prihodu v Havano nas je pričakal suveren nastop, profesionalnost naše gostiteljice, gospe Hilde. Ko smo po pristanku letala v večernih urah pozvonili pri vratih stanovanjske hiše, kjer domuje, smo nemudoma zaslišali korake. Starejša gospa, v pokoju je že, nas je dočakala nasmejana, nemudoma nam je hitela razkazovat stanovanje; to si z možem pogosto delita s popotniki, ki najamejo eno ali, če jih je več, dve sobi z lastno kopalnico. Medtem ko je razlagala, kako deluje klimatska naprava, kako upravljati ventilator in kaj si lahko postrežemo iz hladilnika, je njen mož, malo mlajši, kot se je izkazalo pozneje, prišel pozdravit z veliko manj samozavestnim nastopom. Rokovali smo se, izrekel nam je dobrodošlico, medlo, a ne neprijazno, nato pa se je – enako neopazno, kot se je pojavil – umaknil v njuno spalnico, edini prostor v stanovanju, kamor popotniki nimajo vstopa, čeprav lahko vselej potrkajo na vrata, če karkoli potrebujejo.

Le en gostitelj

Ogledu sobe sta sledili povabilo na čaj in kratko predavanje o starem mestnem jedru kubanske prestolnice. Gostiteljica je jedrnato, a natančno povzela zgodovino mesta; da se je Havana širila proti zahodu, nam je opisovala, pa razložila, kako je z internetom, ki je na Kubi dostopen predvsem na javnih krajih. Ko je zaznala, da utrujeni od potovanja vse teže sledimo njeni pripovedi, nam je vse prej kot vsiljivo ali pokroviteljsko predlagala počitek. Subtilna gospa, ki je razumela tudi besede, izrečene v njej neznanem jeziku, je (bila) neizpodbitna vodja gospodinjstva v stanovanju, ki je z oddajanjem sob popotnikom delno postalo javni prostor, predvsem pa vir dohodka družine. Podobno dinamiko smo opazili tudi v drugih casas particulares, ki so nas – potovala sem s prijateljico in očetom – sprejele v goste. Od petih družin, pri katerih smo bivali, je vlogo vodilnega gostitelja med moškimi prevzel le mlajši gospod Miguel v Santa Clari.



Zanimivo, celo presenetljivo je zatorej opazovati, kako so, kot feministične teorije pogosto poudarjajo, prav tipične ženske lastnosti – skrbnost, natančnost, organiziranost – nekako opolnomočile naše kubanske gostiteljice. Kajti na ulicah, onkraj domovanj, kamor vstopamo (tuji) gostje, se dinamika med pripadniki različnih spolov mlademu evropskemu umu zdi najmanj manj spoštljiva.

»Nespoštljive« ulice

Bolj in manj mladi moški na ulicah so nama s prijateljico pogosto pošiljali poljubčke (ti so sicer običajna oblika pozdrava na Kubi), po najinem mnenju prepogosto so nama namenili besedo linda, »lepa« v prevodu. Morda so pričakovali nasmeh in zahvalo, a dobili so srepeč pogled, vselej, ne le na začetku potovanja, temveč tudi po tem, ko je neugodna občutja zaradi tovrstnih opazk zamenjala ravnodušnost. Deloma zaradi kulturnih razlik, predvsem pa zato, ker bi bilo razburjanje ob vsaki neupravičeno neenaki obravnavi naše – resda nekoliko nenavadne – potovalne trojice nesmiselno.

Mož naše havanske gostiteljice pa policisti in vojaki v muzejih in na kontrolnih točkah so, denimo, nemalokrat pozdravili le očeta, naju s prijateljico pa prezrli. Zame nepredstavljiva je bila tudi pohvala voznika medkrajevnega avtobusa, ki jo je zaradi mojega znanja španščine prejel izključno oče. Da pohvala ni bila žaljiva do mene, seksistična, me je nekaj dni zatem miril Argentinec Gabriel srednjih let, ki smo ga spoznali na poti med Varaderom in Viñalesom; da je voznik očetu pač čestital zato, ker mi je omogočil izobrazbo, je menil. Ni me prepričal.
 

Enakost pred zakonom, a ne na ulici

​ Enakopravnost spolov na Kubi predvidevajo kubanska ustava in druga zakonodajna določila. Prebivalkam otoka je zagotovljena neomejena pravica do splava v prvih dvanajstih tednih nosečnosti, kar je redkost v latinskoameriški regiji. Ženske namreč lahko prostovoljno prekinejo nosečnost, tudi če ni ogroženo njihovo življenje ali če niso bile posiljene, le še v Urugvaju in Ciudá​du de Méxicu. Za zagotavljanje enakosti med spoloma na Kubi si prizadeva tudi družinski zakonik z določili, ki urejajo enakopravnost partnerjev ob sklenitvi zakonske zveze in ločitvah, ter možnost staršev, da se ob rojstvu otroka odločijo, kdo bo koristil porodniški dopust.


Določilom navkljub neenakost na Kubi ni prisotna le na ulicah, v neposrednih odnosih med pripadniki različnih spolov, temveč tudi pri zaposlovanju in upravljanju države. Kubanke predstavljajo približno štirideset odstotkov zaposlenih in v povprečju zaslužijo manj od moških. V poslanski zbornici resda sedi primerjalno veliko žensk (po podatkih organizacije Medparlamentarna unija je med poslanci dobrih 53 odstotkov žensk, kar je največ na svetu takoj za Ruando), a je njihov delež v vladajoči Komunistični stranki in njenem glavnem odločevalnem organu še vedno majhen – ženske predstavljajo slabo petino aktualnega politbiroja.

Kubanska družba je latinska, definirata jo mačizem in marianizem, ki ženske sili v primerjavo z nedosegljivim idealom device Marije, je v članku Kultura spola/Spol kulture: Kubanske ženske, kultura in spremembe – otok in diaspora pojasnila profesorica Berta Esperanza Hernández-Truyol s floridske univerze. Na otoku vseprisotna Federacija kubanskih žensk, po revoluciji jo je ustanovila Vilma Espín, pokojna žena nekdanjega predsednika Raúla Castra, je spodbudila opismenjevanje, izobraževanje in zaposlovanje žensk, opozorila je na njihovo kulturno podrejenost, a je ni odpravila.

Družinske obveznosti Kubanke še vedno zavezujejo bolj kot Kubance, prav tako ni nujno, da bodo ženske na poziciji moči mogle to tudi uresničevati, je komentirala antropologinja María Ileana Faguaga Iglesias v poročilu Žensko delo: Enakost spolov na Kubi in vloga žensk v prihodnosti Kube, ki ga je leta 2013 objavil nevladni Center za demokracijo v Amerikah.

Ni moških in ženskih opravil

Tudi o inkluzivnih modifikacijah, ki bi španščino spremenile v bolj spolno nevtralno, se na Kubi še ne razpravlja toliko kot v Španiji in, recimo, v množično feministični Argentini. »V Argentini se skupine že naslavlja z nevtralnimi oblikami, kot je amigues namesto amigos in amigas,« je kubanskemu taksistu, razgledanemu in artikuliranemu gospodu srednjih let, na naši skupni poti do Havane pojasnjeval omenjeni Argentinec Gabriel. »Tudi sam svojega osnovnošolskega sina učim, da ni moških in ženskih opravil, a nekatere feministke pretiravajo,« je dodal.

»Španka, ki sem jo spoznal v Trinidadu, se je name razjezila, ker sem ji pridržal vrata … Kaj misliš ti?« me je vprašal in me spodbudil, da se z zadnjega sredinskega sedeža ponovno nagnem naprej. »Feministka sem,« sem mu odgovorila, »tudi jaz mislim, da mora vrata odpreti in pridržati tisti, ki jim je najbliže, ne glede na spol,« sem mu nasmejano pojasnila in poudarila, da je pri tem seveda nedopustno kriviti posamezne moške.

»Stvari je treba reševati sistemsko, vselej,« je debato sklenil voznik med parkiranjem avtomobila. Z Gabrielom sva mu lahko samo prikimala.