Edinstvene »jamce« iz Hotedršice

Ob razkrivanju krajinskih posebnosti nas Slovenija vedno znova preseneti in navdihuje, predvsem pa spomni, da o svoji deželi še zdaleč ne vemo vsega. Lep primer poglabljanja v niti ne tako davno preteklost in življenje naših prednikov, odvisnih od dela svojih rok in iznajdljivosti, je iz okolice Ljubljane. Sodi v ljudsko arhitekturo in je odličen pokazatelj človeške spretnosti in pronicljivega razmišljanja, za marsikoga pa tudi nov kamenček v mozaiku širše razgledanosti.



V Hotedršici, vasi le lučaj od Logatca, so domačini ponosni na krajevno posebnost, zemljanke ali podzemne kašče, ki so na slovenskem ozemlju edinstvene. Zaradi napačnega vzporejanja z rimskodobno zemljanko, ki ima, razumljivo, popolnoma drug izvor, se za tip zemljanke iz Hotedršice uporabljajo tudi drugi izrazi, in sicer podzemna klet, kašča ali »jamca«.
 

Kakor majcene hiše

Zemljanke, kot jih poznamo v Logaški kotlini, so sezidane iz kamna in vkopane v zemljo do globine v velikosti odraslega človeka. Z vseh strani, razen z vhodne, so pokrite z zemljo in travno rušo. Polovica kašče je v zemlji, polovica nad tlemi, tako da je prednja stena z rešetkastimi vratci vidna. Vrhnji zaključek je oblikovan v sleme, poraščen s travo, celotna konstrukcija pa daje videz majhne hiše.



Namembnost zemljank je seveda neposredno povezana s človekom, njegovo željo in potrebo, da bi čim bolj učinkovito in varno shranil poljske pridelke. Domačini so kleti izkopavali na pobočjih na vzhodnem robu vasi, da jih ne bi zalila voda. V Hotedršici v deževnem obdobju po Žejni dolini pogosto priteče narasla voda izpod »rovt«, zato ji po domače rečejo »rovtarica«. Območje namreč sodi v notranjsko-kraško regijo, za katero so značilna velika nihanja naravnega vodotoka s številnimi ponori in ponikalnicami.

Zanimiv podatek, ki poudarja pomen in uporabnost podzemnih kašč ter nakazuje njihovo razvojno pot, je prvotna podoba tovrstne pritikline. Starejši domačini vedo povedati, da so jame, zelo globoke, prvotno izkopali kar na njivi in jih zasuli z zemljo. Razumljivo, da je bilo tako spravilo poljščin še priročnejše in še bolj naravno.
 

V jamo po hrano in na klepet

V Hotedršici so podzemne kašče uporabljali skoraj vsi vaščani, pri čemer so se pogosto dogovorili tako, da je nekaj hišnih številk v vasi uporabljalo skupno. Nad ilovnatimi tlemi so postavili lesene pregrade, v lokalni govorici znane kot »kočke za sortiranje«, in tako ločili posamezne pridelke ter jih preudarno porazdelili med družinami. V zemljankah so največkrat skladiščili krompir, repo, korenje, kolerabo in jabolka. Pridelki so imeli pod zemljo zaradi ohranjanja enakomerne vlage in temperature idealne razmere.



Poleti ni bilo prevroče, pozimi pa je bilo v zemlji topleje. Kadar je bilo zelo mraz, temperatura se je marsikdaj spustila celo do 20 stopinj pod ničlo, so nevarnost pozebe preprečili tako, da so v prednjem delu zemljank zastrli vzidane line za zračenje in z deskami zadelali rešetkasta vhodna vratca. Poskrbeli so tudi za varnost svojih shramb: navadno so bile vse pod ključem, zato domačini morebitnih kraj ne omenjajo.



V podzemne kašče so po živež hodile predvsem gospodinje. Ker so bile precej oddaljene, na drugem koncu vasi na pobočju, so se tja opravile oprtane s košem. To je bila priložnost za druženje s sovaščankami, ki so po domače dejale »gremo v jamo« in si med klepetom na poti izmenjale pomembne novice.   
 

Pridih lokalne kulinarike

Če govorimo o brezhibno shranjenih živilih v podzemnih kaščah, je prav, da omenimo vsaj nekaj kulinaričnih posebnosti, ki jih ob posebnih priložnostih pripravi marsikatera gospodinja v Hotedršici. Na prvem mestu je šara, preprosta enolončnica iz korenja, kolerabe in krompirja, zabeljena z ocvirki. Jed je sicer znana tudi drugod po Sloveniji, vendar je glede na osnovne sestavine, ki so jih med drugim shranjevali v vkopanih kaščah, najtesneje povezana s Hotedršico.



Za te kraje so značilni še štrukeljci na žup', tanki zvitki iz vlečenega testa, premazanega z jajcem in smetano, ter skuhani v slanem kropu. Podobna jed, ki je na jedilniku za likof, torej ob končanem delu, bodisi po košnji, žetvi ali ko je pri gradnji končano ostrešje, so vinski štruklji. Pripravijo jih iz tanko razvaljanega kvašenega testa, in ko so štruklji skuhani, jih še nekaj časa pečejo, nato pa prelijejo s polivko iz sladke vode in belega vina. Zelo znane so tudi jedi iz kolerabe, ki jo pripravijo na različne načine, v omaki, z ocvirki ..., in špehovka, ki je tu sploh zelo priljubljena.

Omenjene specialitete je mogoče pokusiti v kateri od domačih gostiln, denimo na turistični kmetiji Šinkovc na bližnjem Medvedjem Brdu, skoraj zagotovo pa jih pripravljajo v logaškem društvu kmečkih in podeželskih žena, ki je že vrsto let zelo aktivno.
 

Del kulturne in etnološke zapuščine

Tip zemljanke, podzemne kleti, kašče ali jamce, značilne za Hotedršico, je bil leta 2007 razglašen za spomenik lokalnega pomena, tista pri hiši številka 88 pa za kulturni spomenik lokalnega pomena z lastnostmi etnološkega spomenika. Omenjena zemljanka je namreč edina, ki je datirana z letnico nastanka 1905 nad vhodom, čeprav so po oceni strokovnjakov nekatere kašče še starejše.



Podzemnih kašč, raztresenih po okoliških zaselkih, je še okoli petnajst. Najdemo jih tudi v zaselkih Koš (po domače Cajna), Rovtarske Žibrše, Ravnik in Novi Svet. Kar je najbolj zanimivo in hkrati spodbudno, je njihova ponovna aktualnost in uporabnost. V sodobnih stanovanjskih hišah, povečini centralno ogrevanih, namreč ni ustreznih prostorov za shranjevanje poljščin, ki tako ne ostanejo sveže in kakovostne. Zato domačini v Hotedršici z okolico nadaljujejo tradicijo svojih starih staršev in z zadovoljstvom še naprej skladiščijo pridelke v zemljankah.
 

Hotedraž, pravljična pot in miklavževanje

Zanimivo je, da pokrajinska slika Hotenjskega podolja, kamor sodi tudi Hotedršica, zaradi bujne poraščenosti z gozdom že sama po sebi buri ustvarjalne in domišljijske vzgibe, ki spijo v človekovem nezavednem. Arhitekt Jože Plečnik, katerega oče Andrej Plečnik je bil doma iz Hotedršice, je o tem kraju pogosto dejal: Hotedršica je kakor otok sredi morja gozdov!

Domišljijsko razgibano in polno je tu tudi dandanes. V kulturno-turističnem društvu so si v minulem letu zamislili maskoto, škrata Hotedraža, in tako prebivalstvo seznanili z ljudskim izročilom iz teh krajev. Za oblikovno podobo škrata je poskrbela grafična oblikovalka Brigita Vehar, v pravljični svet pa ga je ponesel pravljičar in zapisovalec ljudskega izročila Roman Treven.

Po teoriji jezikoslovca dr. Silva Torkarja naj bi ime Hotedršica izviralo iz slovanskega osebnega imena Hotedraž, kakor sta snovalca tudi poimenovala škrata. Hotedraži so po zapisu Romana Trevna, avtorja pravljice Hotedražev zaklad, zelo bistri škratje; hranijo marsikatero uporabno znanje, živijo pa v zemljankah. Radi hrustajo pečen žir in obožujejo mušje jedi, saj na svojih mokricah gojijo žužkojede rosike, iz katerih pobirajo mušice. Znani so po tem, da jezdijo zlate rise. V pravljici zvemo še o lokalni tradiciji pridelovanja lanu in gojenja krompirja, prav tako se seznanimo z lokalno favno in floro. Izpod peresa omenjenega avtorja in po pripovedi domačinke je letos ugledala luč sveta tudi povedka o nastanku cerkvice sv. Barbare na Ravniku pri Hotedršici Barbara, kje si?, v kateri so med drugim omenjene tamkajšnje domačije in planinski grad Hošperk.

Ne manjka pa niti veliko do naslednjega pomembnega praznika, miklavževanja, ki ima v Hotedršici močno tradicijo.