Med slovenskimi regijami sodi Koroška zaradi nesklenjenih avtocestnih povezav in zahtevnega, hribovitega terena med bolj odmaknjene pokrajine. Morda smo jo prav letos spričo okoliščin precej bolje spoznali in ugotovili, kaj vse smo medtem prezrli.

Največje smučarsko središče Koroške, Kope – Ribniško Pohorje, je nadvse zanimivo obiskati, tik preden se pohorski vrhovi obelijo s snegom. Tudi tedaj, ko so smučine gole in žičniške naprave še ne delujejo, je rekreacijskih možnosti veliko, od zmerno zahtevnih pohodniških poti, izletov z gorskimi kolesi do vse bolj priljubljenega disk golfa in razgibanih tematskih poti za mlade družine.



Pohorje je del evropskega omrežja Natura 2000, katerega glavni namen je ohranjanje biotske raznovrstnosti za prihodnje rodove. Prijetna raziskovalna potepanja se odprejo že pri Grmovškovem domu pod Veliko Kopo, od koder se pot po slemenu nadaljuje do najvišjega vrha Pohorja – Črnega vrha (1543 metrov). Po gozdni poti, prijetno temačni in skrivnostni, bujno zarasli s prevladujočimi iglavci, predvsem smreko, nas na odprti pohorski planji ob bližnjem pašniku pričaka Ribniška koča. Od nje ni več daleč do Ribniškega jezera in Lovrenških jezer. Po orjaških gozdnih mravljiščih, ki jih je tu na pretek, se lahko prepričamo in ponovimo osnovnošolsko učno snov, da se v tukajšnjih gozdovih res diha svež in čist zrak.



V osrčju Pohorja šele resnično dojamemo pomen starožitnega pojmovanja drevesa kot starodavnega simbola življenja. Močno zavedanje, ki se prenaša iz roda v rod, je še posebej živo na Koroškem. Ne le, da na starih kmetijah marsikje kraljujejo večstoletne lipe, ki veljajo za prispodobo druženja, prijetnega klepeta in zabave, mogočna drevesa najdemo tudi na pohorskih višavah. Sredi bujnih gozdov z bogatim zelenilom in svežim zrakom pot marsikoga pripelje prav do Ribniškega Pohorja, kjer raste znamenita Sgermova smreka. Z 61,8 metra višine velja celo za najvišje drevo v Srednji Evropi.
 

Do Vuzenice in Mute

Če sledimo toku Drave in nadaljujemo vožnjo prek Dravograda, se velja ustaviti v naslednjem večjem kraju na Koroškem, v Vuzenici. Ob desnem bregu Drave in njenem pritoku Cerkvenici kraj ekspresivno oživlja kamniti železniški most s sedmimi oboki, zgrajen leta 1862. Vuzenica je znana kot eden najstarejših krajev v Dravski dolini, kjer je nekoč cvetelo predvsem flosarstvo.

Splavarji se niso mogli upreti vodni govorici Drave in so po njej splavljali flose, prevozniki pa so ob reki veselo tovorili. Svoj pečat so Vuzenici pustile bogate plemiške rodbine vuzeniških gospodov iz 14. stoletja, katerih dediščina se je do danes ohranila, če ne drugače, z ostalinami nekdanjega gradu. O slovesu tega slikovitega kraja govori tudi župnijska cerkev sv. Nikolaja. To je taborska cerkev romanskega izvora iz 12. stoletja, v kateri je med letoma 1838 in 1844 maševal lavantinski škof, pesnik in narodni preroditelj Anton Martin Slomšek. V Vuzenici je deloval kot nadžupnik, dekan in šolski nadzornik ter tu napisal učbenik Blaže in Nežica v nedelskej šoli.

V knjižnici in predprostoru vuzeniškega župnišča je Slomškova spominska soba z dobro ohranjenim tramovnim stropom z letnico 1653. Strop slovi predvsem po bogatih poslikavah z upodobljenimi prizori in predmeti iz vsakdanjega življenja, motiviko turških vpadov in vmesnimi zapisi v nemškem in latinskem jeziku.



V starejšem delu Vuzenice je stara romarska cerkev z imenom Devica Marija na Kamnu stoji, ki se prvič omenja v 14. stoletju. Kakor pove že poimenovanje, stoji na pomolu manjšega vulkanskega osamelca nad Dravo in velja za zelo skrivnostno, saj med bujnim gozdnim zelenjem, ki prerašča hrib, njen zvonik komajda opazimo.



Omembe vreden je vsekakor tudi nekdanji Štokov dvorec iz leta 1658, vuzeniška graščina, od katere je ostal samo kamniti portal z reliefno ploščo. V dvorcu, ki so ga leta 2007 porušili, je bil nekaj časa sedež železarske družbe z rudnikom železove rude in plavžem, kasneje pa je bilo v njem tudi nekaj stanovanj.
 

Pri lipi sedimo, prav dobro se gostimo

Do sosednje Mute ni daleč, kraj nas pričaka na drugem bregu Drave. Zapisal se je večstoletni tradiciji kovaštva in fužinarstva, o katerih danes največ izvemo v krajevnem kovaškem in gasilskem muzeju, ki ima prostore v nekdanji graščini Kienhofen. Ob ogledu kovaško-livarske zbirke in mnogih etnoloških predmetov ter sprehodu skozi kraj, kjer na številnih mestih opozarja nase šumeča Drava, se laže vživimo v pretekla stoletja živahnih dejavnosti oglarjev, flosarjev, kovačev in tesarjev.



Na Koroškem si lahko v različnih krajih ogledamo svojstveni tip okroglih cerkva – rotund, ki so nekoč stale znotraj pokopališč ob farnih cerkvah. Gradili so jih kot preproste, lahko tudi nadstropne kostnice s krožnim tlorisom in odlično ohranjeni primer rotunde najdemo prav na Spodnji Muti. Ob izlivu Bistrice v Dravo mimoidočega pritegne okrogla podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika. Prepoznamo jo po značilni okrogli ladji in prefinjeni skodlasti strehi z nadstrešnim stolpičem. V arhitekturni govorici velja za zelo imenitno in po eni od razlag naj bi jo leta 1052 na svoji poti po Koroški in Štajerski posvetil papež Leon IX.

Na Muti se lahko dodobra prepričamo o raznoliki in izjemno bogati koroški kulinariki, ki se marsikomu zaradi specifike lokalnih poimenovanj za jedi upravičeno zdi ne samo velika neznanka, temveč tudi skrivnost. Le nekaj korakov od rotunde je priljubljena Koroška hiša Pri lipi, kjer po starih receptih babic pripravljajo številne tradicionalne koroške specialitete. Pred gostilno obiskovalce očara mogočna lipa in vsekakor se je užitek potopiti v njeno senco in med prijetnim druženjem tudi zares podoživeti njeno moč ter preveriti, zakaj velja za simbol slovenstva.

Za Koroško sta zelo značilni rpičeva in bučna župa, za priljubljene pa veljajo tudi kvočevi nudelni (štruklji s suhimi hruškami). Veliko lokalnih jedi povezuje ajda, saj brez ajdovega kruha, žgancev in kaše skoraj ne morete od mize. Od močnatih jedi velja omeniti še koroške cmoke kipjene knedlce in kruhov hren, ki se poda predvsem k mesnim jedem. Od teh veljajo za nekaj posebnega mežerli – reprezentativna koroška jed na osnovi svinjske drobovine, pripravljene na svinjski mrežici, kiblflajš (kuhano prekajeno meso) ali pa pohorski lonec (glažutarjev, oglarjev in drvarjev) – enolončnica s tremi vrstami mesa.

Na Koroškem je v vseh obdobjih živela žganjekuha, zato so tu priljubljene različne vrste sadnega žganja, domača medica, žganje iz divjih češenj, zeliščno žganje in cenjeni črničov šnops – borovničevec. Velja za dragoceno dobrodošlico pri domačiji, saj je za liter pijače treba nabrati kar 22 kilogramov borovnic. Nikakor ne gre prezreti lokalnega mošta iz jabolk in domačega jabolčnega ter bezgovega soka.
 

Radlje ob Dravi

Naslednji prikupni kraj pod Kozjakom in Pohorjem so Radlje ob Dravi, kjer je nekoč na Kamnu nad Radljami stal Marenberški grad, na njegovem obrobju pa je bila grajska pristava. Kasneje so jo prezidali v Spodnji grad, dvorec, ki ga danes krasi angleški park. Kot spomin na davno preteklost v Radljah pritegnejo pozornost ostaline nekdanjega dominikanskega samostana, ki ga je v 13. stoletju zgradila marenberška gospoda. Od njegovega kompleksa so se ohranili zunanje poslopje in notranji trakti.



V zadnjih letih kraj še posebej oživi v poletnih mesecih, zahvaljujoč vodnemu parku Radlje ob Dravi, ki je dobil naziv prvega in edinega biološkega bazena v Sloveniji. V naravnem okolju pšeničnih polj ob Dravi je prostor tako za kopalce kot za tiste, ki želijo stati dlje v bližnjih lesenih hiškah, urejeno je tudi parkirišče za avtodome.