Družinske počitnice v hotelu s petimi milijoni zvezdic

Vprašanje, ki si ga prej ali slej postavijo številni starši najstnikov: »Ali je morda to zadnja priložnost, da otroke še spravimo na skupne počitnice?«, se najbrž največkrat konča z dopustom kje na toplem, ob morju. Petnajstletno Izo in sedemnajstletnega Nejca so starši lansko poletje resda peljali na toplo, a nikakor ne na udobno dopustovanje, ampak na treking daleč od civilizacije, po odročnih gorah Pakistana, prosto po načrtu atija Matjaža Jerana in mami Alenke Pirih. Bilo je potovanje, ki ga gotovo ne bosta pozabila.

Pakistan je najprej očaral in kar naprej vlekel Matjaža Jerana, plezalca in gorskega vodnika, sicer pa direktorja Plezalnega centra v Ljubljani. Prvič je bil tam že leta 2004, še kot »malinovc«, kot pripoveduje, ko je s soplezalcema, Uršo Rebec in Matevžem Kunšičem, poskušal doseči vrh več kot 6200 metrov visokega Trango Towerja. Plezalcema je zmanjkalo le kakih 70 metrov do vrha (Urša se ni odločila vstopiti v steno). »Tema je že bila, kolega je izgubil rokavice, zato sva se raje vrnila ...« razlaga Matjaž Jeran (prijatelji ga kličejo Jerry) na začetku pogovora, še ob fotografijah izpred 20 let.

Že takrat sta z Alenko Pirih, ki je spremljala odpravo, potovanje podaljšala za 40 dni in se odpravila na potepanje po državi, vključno s trekingom. Dve leti pozneje je šel Matjaž z Matevžem ponovit vajo v Trango Tower, sledila jima je naveza bratov Aleša in Nejca Česna, sinov alpinista Toma Česna, s čimer se je končala ena ekspedicija, a nikakor ne tudi želja po vrnitvi v Pakistan.

Tako sta imela Matjaž in Alenka za leto 2007 že kupljeni letalski vozovnici in naštudirano potovanje v severozahodni del države (pri tako imenovanem Wakhanskem koridorju, dolgem, ozkem pasu med Tadžikistanom in Pakistanom) – vse do večera prej. Alenka je namreč naredila test nosečnosti in načrti so se v hipu spremenili: vrnila sta letalski vozovnici in naslednjih sedemnajst let sanjarila o Pakistanu.

Medtem sta otroka rasla in bila ob življenjskem slogu staršev navajena aktivnosti, kot so plezanje, hribolazenje in potepanje po odročnih krajih. Njihovo zadnje potovanje je bilo po Albaniji in tamkajšnjih hribih. Ko so se vrnili, je sin razglasil: Ne grem več z vama, razen če gremo 'backpackat'! Ati, kakor mu pravita otroka, je odvrnil: Dobro, gremo 'backpackat' v Pakistan ... »In sta bila za,« Matjaž Jeran s še vedno zaznavnim kancem začudenja sklene opis pogovora.

Evropski tempo

Pa so začeli pakirati. To je seveda skromno rečeno, v resnici se je začelo pol leta dolgo načrtovanje poti, katerega osnova sta bila 20 let star vodnik Lonely Planet Trekking in the Karakoram & Hindukush, in snovanje, kako res na drobno spakirati. Rezultat je še danes viden v skrbno izpisani razpredelnici, v kateri je natanko popisano, kaj vzame vsak s sabo v nahrbtnik, vključno s hrano za čas trekingov, šotoroma, kuhalnikom in spalnimi vrečami. »Že na začetku smo imeli hrano za vse tri trekinge, ker nismo želeli izgubljati časa. Bili smo po evropsko natempirani.« Rezultat so bili štirje nahrbtniki, najmlajša članica odprave je, denimo, nosila 12-kilogramskega, potem pa vsak kakšen kilogram težjega, do očetovega 22-kilogramskega, dodatno obteženega s fotografsko opremo.

Njihov fotografski potopis se začne doma, v dnevni sobi, ob razprostrti prtljagi, ki je je bilo resnici na ljubo toliko, kolikor bi je običajna družina vzela s sabo za izlet ob koncu tedna. »Seveda smo tam tudi kaj oprali,« med smehom doda sogovornik. Niti vode niso nosili s seboj v velikih količinah, pač pa so filtrirali tisto, ki so jo lahko zajeli iz potokov in rek (konec julija in na začetku avgusta je zaradi taljenja snega in ledu v pakistanskih gorah veliko vode, pogoste so poplave), s seboj so imeli tudi klorove tablete. Pred začetkom so potrebovali še garantna pisma, ki so pogoj za pridobitev vizuma in jih je zagotovil znanec iz ene od tamkajšnjih agencij, prav tako jim je uredil prevoz z letališča v Islamabadu do Chitrala na severu države.

Medtem ko posnetki z začetka družinske ekspedicije izdajajo še nekaj zaskrbljenosti in najstniške naveličanosti, je zlagoma na obrazih mlajših članov opaziti vse več zadovoljstva ob vsakodnevnih zmagah – v nasprotju z obrazoma staršev, ki sta ves čas široko nasmejana. »Bila sva čisto evforična od prvega dne, po dvajsetih letih sva bila na istem mestu! Bala sva se, da se bo veliko spremenilo, a se ni nič, razen tega, da imajo zdaj vsi mobitele,« opisuje Jeran z žarom, kakor bi bil še vedno tam.

Prijazni in nevsiljivi

Že začetek potovanja, od letališča proti severu države, je bil dogodivščina; dvakrat so morali zamenjati vozilo, saj so bile ceste uničene zaradi poplav, vmes so tudi hodili, podobno kot domačini, ki so se po razdrapani poti poskušali prebiti do ciljev svojih vsakdanjih poti.

V 24 dneh, kolikor so jih preživeli v Pakistanu, so opravili tri trekinge čez Hindu Raj, začenši s tistim, ki sta ga starša že poznala. In šli so tudi na enak način kot onadva pred 20 leti: brez pomoči agencij, sami so nosili prtljago in si kuhali, so pa za prva dva trekinga najeli vodnika. »Ker sva že bila tam, sva vedela, kaj pričakovati. Kljub temu sva najela vodnika za prvi treking, kjer sva sicer že hodila, da ne bi bil jaz ves čas tisti, ki diktira tempo. Tudi jaz sem gorski vodnik, a menim, da je prav, da v drugi državi najameš lokalnega, saj ne poznaš razmer v tistem okolju. Poleg tega je vodnik lahko most do ljudi, če ne znaš jezika.« Pomembna naloga vodnikov v prostranostih pakistanskih gora ni le vodenje, ampak tudi skrb, da se jim ponoči ne približajo zveri, zato vso noč kurijo ogenj – in pred tem ure in ure nabirajo iztrebke jakov in dračje.

Prebivalci prostrane države na jugu Azije so zelo prijazni, ustrežljivi in nevsiljivi: »Če opazijo, da si izgubljen ali kaj iščeš, te bo mimogrede kdo pobaral: 'Kako si, potrebuješ morda pomoč?' Če rečeš, da ne, te mirno pusti. Če pa prikimaš, te pelje z mopedom tudi na drugo stran mesta, ne da bi pričakoval plačilo,« opisuje Jeran, medtem ko niza fotografije z nasmejanimi obrazi domačinov, ki so jih srečevali, nekatere po dveh desetletjih tudi obiskali.

Med njimi je posnetek, na katerem mlajši moški drži v roki fotografijo ženske in otroka. »To je fotografija družine najinega vodnika, ki sem jo naredil pred 20 leti. Z njo sem se vrnil v tisto vas, saj sem želel najeti istega vodnika. Srečali smo tega fanta, v roke je vzel fotografijo in začudeno pogledal. Prepoznal je namreč svojo teto. Deček v njenem naročju je bil prav on,« pripoveduje. Vodnika, ki so ga iskali v tej vasi, imenuje se Sholkuch, takrat ni bilo doma, jim je pa njegova družina na široko odprla vrata ter jim ponudila prenočišče in hrano.

Deset dni, trije trekingi

Dobili so tudi vodnika in se odpravili na prvo preizkušnjo, tridnevni treking čez prelaz na višini 4500 metrov. Med potjo, prepleteno s preizkušnjami, kakršne so narasle reke in potoki, niso srečali žive duše, razen v eni izmed vasic, kjer so se ustavili prvi dan in kjer so jih domačini pričakali s tradicionalno jedjo, podobno palačinkam, s katerimi postrežejo kajmak. Sicer pa je bila njihova kuhinja tiste dni majhen kuhalnik s skrbno odmerjenimi obroki, a pod milim nebom z milijoni zvezd.

Nekaj udobja je po prvem trekingu vnesel postanek v edinem hotelu v dolini, preden so se, tokrat v spremstvu drugega vodnika, odpravili na naslednji večdnevni podvig, spet čez prelaz, tokrat na 4600 metrov. Zaradi višine niso imeli težav, jih je pa oče, kot pove, pred odhodom v Pakistan peljal na »priprave« na Grossglockner. Med tretjim trekingom v Pakistanu, v dolini Hunza, so se vzpeli še više na Rush Peak na 5100 metrih.

Vsega skupaj so opravili 150 kilometrov in 6500 višinskih metrov po »najlepših in enih najbolj neokrnjenih hribov na svetu«, sklene sogovornik. Ob koncu so bili vsi člani odprave brez izjeme do ušes nasmejani, podobe šotorov in kuhinje na prostem pa so nato zamenjale bolj klasične turistične slike hotelskih sob, bazarjev, lokalnega brivca in celo jakovega burgerja vmes. Takšna drobna veselja zahodnjakov tudi tam stanejo nekaj več, šest dolarjev, za kolikor je sicer vsa družina dobila kosilo z lokalnimi jedmi. V 24 dneh so v Pakistanu zapravili 1800 evrov – brez letalskih vozovnic, seveda.

Jasno je, da želja po Pakistanu ni popustila, navsezadnje so dobili še nekaj znancev več. »Za novo leto mi je čestitalo več Pakistancev kot Slovencev. Mi nimamo več časa živeti, nimamo se časa dobiti s prijatelji,« ugotavlja Matjaž Jeran z značilno pakistansko čepico na glavi.