Številna planinska društva se zadnja leta spoprijemajo s pomanjkanjem oskrbnikov in osebja za delo v planinskih kočah. Mnogi težavo rešujejo tako, da v teh postojankah dežurajo njihovi člani kot prostovoljci ali priskočijo na pomoč upokojenci. A v planinski koči na planini Na Kraju pod Bogatinom, ki je ena naših najlepših planinskih postojank, saj leži na izjemni lokaciji – na planotasti Komni, prav v središču Zlatorogovega kraljestva, takih težav nimajo.

Že prejšnja leta sta za goste znala lepo poskrbeti Pohorca Hilda Ladinek in Branko Kremser, to zimo pa je postojanka dobila nov zimski oskrbniški par. V zadnjih dneh lanskega leta sta oskrbniško službo nastopila mlada in zagnana študenta Manca Kejžar iz Kranja in Jošt Bezgovšek iz Laškega. V Bogatinovem kraljestvu bosta ostala do 1. aprila, če bo zapadlo veliko snega, bodo sezono podaljšali do velikonočnih praznikov.

Visokogorska planota Komna je obdana z vencem Bohinjsko-Tolminskih gora, ki jim kraljuje gora Bogatin, kjer je po ljudskem izročilu še vedno skrit zaklad bajeslovnega Zlatoroga. Poleti je to njegovo kraljestvo polno gorskega cvetja, pozimi pa prostrana pobočja Komne, ki se raztezajo do Doline Triglavskih jezer in se za Bogatinom spuščajo na primorsko stran, postanejo pravi raj za ljubitelje zimskih gora in turne smučarje.

Iz koče naravnost na fakulteto

Koča pod Bogatinom, ki stoji 15 minut naprej od planinskega doma na Komni, je last Planinskega društva (PD) Srednja vas v Bohinju, ki se je tudi letos odločilo, da bo stalno oskrbovana tudi pozimi, saj je to ena najbolj priljubljenih turnosmučarskih destinacij. Kot nam povedo v PD, so izjemno zadovoljni z novima oskrbnikoma, ki se odlično ujameta tako z njimi kot z gosti. Zavedajo se namreč, da jih ni prav veliko pripravljenih preživeti vso zimo ob delu v visokogorski planinski postojanki. Nekoliko bolj žalostni so zaradi pomanjkanja snega, saj je zato manj možnosti za turno smuko.

Mlada oskrbnika, ki sta že zaslovela s svojim šmornom in cimetovimi rolicami, smo obiskali na prelep dan sredi tedna, ko sta si lahko vzela tudi čas za klepet. Ob vikendih zaradi dela v kuhinji in za točilnim pultom namreč nimata časa za pogovore. »Tu je res čudovito. Navdušena sva nad vzdušjem, prelepim okoljem in predvsem nad gosti, ki prihajajo. Do zdaj se še ni zgodilo, da bi imela kakšne sitnosti, razpoloženje je odlično! Koča ni hotel, ampak je vse bolj domače,« nas dobre volje sprejme 21-letni Jošt, študent elektrotehnike, in pove, da sta nekaj sezon delala tudi na Kredarici, a da sta zdaj prvič oskrbnika.

V času oskrbovanja koče seveda ne hodita v dolino, razen kadar ima kateri od njiju izpit. Takrat se odpravi na fakulteto naravnost iz planinske koče, drugi pa skrbi za kočo in goste. Včasih, ko je slabo vreme in kakšen dan ni nobenega obiskovalca, čas izkoristita za študij.

»Tudi zame je to sanjska gorska koča, saj je tudi okolica takšna. Na začetku še ni bilo prav veliko ljudi, a zdaj se z vsakim lepim vikendom to izboljšuje. Želimo si le več snega, da bi začeli prihajati turni smučarji,« pripoveduje 22-letna Manca, študentka prava.

Na obisk prihaja lisica

Kot smeje se povesta simpatična oskrbnika, je največje povpraševanje prav po omenjenih šmornu in cimetovih rolicah. »Ja, to nama je nekako najbolje steklo. Sicer imava od sladic tudi štrudelj in štruklje, od glavnih jedi pa gobovo juho, joto, ričet, bohinjske klobase in vse drugo, kar paše v planinsko kočo. Je pa ponudba odvisna od števila ljudi. Če je napovedan lep vikend, skuhava veliko, drugače pa manj.«

Delo si razdelita tako, da Jošt zjutraj vstane precej zgodaj in postori vse, da lahko potem čez dan postrežeta gostom, zakuri v peči, pripravi drva, skuha čaj. Manca nato dela v kuhinji, on za šankom, vse drugo si razdelita in si pomagata.

Mlada oskrbnika vsak dan pričakujeta tudi prav posebno gostjo, to je na Komni dobro znana lisička Mici oziroma Foksi. Že pred leti se je udomačila; najprej so jo videvali pri bližnjem planinskem domu na Komni, potem je začela zahajati tudi h koči pod Bogatinom. Manca in Jošt sta vedela zanjo, saj so jima vsi stalni obiskovalci pripovedovali o njej, na začetku februarja pa sta jo vendarle dočakala. »Prišla je čisto do vrat in se razgledovala po kakšnih priboljških. Nato je en dan ni bilo, potem je spet prišla. Zdaj jo prav vsak dan čakava in se veseliva njene družbe,« pripovedujeta.

Tako kot že mnogo let se koča pozimi oskrbuje tako, da vse potrebno iz PD Srednja vas v Bohinju dostavijo na spodnjo postajo tovorne žičnice v dolini, nato se pripelje do bližnjega doma na Komni. Od tam hrano in druge potrebščine Jošt prinese do planine Na Kraju na ramenih v posebnem nahrbtniku – krošnji.

Zimska pravljica

Med prvo svetovno vojno je bilo območje Komne neposredno zaledje soške fronte, kjer je še dandanes videti žalostne ostanke številnih stavb, vojaških utrdb, cest, žice in naprav, ki jih je postavila avstro-ogrska vojska. Na planini Na Kraju je bilo zgrajeno pravo naselje, sestavljeno iz oficirskih hiš in lagerjev, v katerih so bivali vojaki in se pripravljali na fronto. Še posebej lep je bil oficirski dom, po tleh so bile lepe keramične ploščice, na strehi umetelno izdelane frčade, v dvorani je bil celo klavir. Imeli so tudi pekarno, menzo, razne delavnice, kapelico, hleve in skladišča. Prav na mestu, kjer zdaj stoji koča, je stala prva bolnišnica za frontno linijo, ki je pripadala 15. korpusu. V njej so zdravili ranjene vojake v bojih v okolici Krna.

Kočo so na temeljih bolnice zgradili in odprli leta 1932 in jo do zdaj večkrat preuredili. Na vojne grozote spominja kamnita piramida nad njo, ki je tudi grobnica, čudovita Komna pa privablja vsako zimo več ljubiteljev zimske idile, ne le turnih smučarjev. Ko se zjutraj iz še nekoliko temačnega Ukanca po stari vojaški poti v 48 serpentinah povzpneš čez strmi rob planote, kjer stoji planinski dom na Komni, se ob lepem sončnem dnevu namreč znajdeš v pravi zimski pravljici.