Desetletna »zaroka« v Aparthotelu Triglav

Septembrski deževni dnevi so nepreklicno napovedali konec poletne sezone, s tem pa se začne preizkušnja za bohinjski turizem, ki je dobil nekaj zagona z novim lastništvom nad propadajočimi hoteli. V prvem prenovljenem, Aparthotelu Triglav, so odločeni, da bodo sezono raztegnili na vse leto, to pa bodo poskušali doseči že s tem, da bodo njihova vrata odprta vse leto, kot je napovedal Jure Repanšek, direktor družbe Alpinia. »Temu bodo začeli slediti drugi ponudniki in s tem bo Bohinj spet postal zimska in naposled celoletna destinacija.«

V enem od zadnjih poletnih dni, ko so nad Bohinjskim jezerom viseli tisti značilni težki oblaki, je v aparthotelu Triglav v Stari Fužini vladalo dobro razpoloženje. Poganja ga mlada ekipa, ki se je drži delovni zagon, kakršen traja vse od začetka prenove hiše s prekrasnim pogledom na jezero.



V recepciji je bil Enej Vitrih, ki si je do nedavnega kot vodja marketinga izkušnje nabiral v hotelu Park v Ljubljani. Na vprašanje, katerih gostov imajo največ, je urno odgovoril: »Največ je najboljših, slabih pa zelo malo ...!« Avgusta so bili več kot 85-odstotno zasedeni, večina je bila tujcev, zlasti Nizozemcev, Nemcev, Italijanov, tudi Srbov in Čehov je bilo nekaj. Zdaj zasedenost niha, a je še vedno blizu 80 odstotkov, je dejal Vitrih, največ pa je Nemcev in Avstrijcev.
 

Lovili so poletno sezono

Čeprav je bila hiša dolga leta precej dotrajana, je imela na tem območju, zadnja leta precej podhranjenem z nastanitvami, dovolj gostov in tudi po prenovi so ti hitro trkali na vrata. Goste so imeli tako rekoč še pred odprtjem sredi julija. Ko smo jih obiskali takrat, smo sredi delovne vneme ujeli Klavdijo Maroh, mamo Jureta Repanška in enega glavnih podpornih stebrov med prenovo. Še pod vtisom pravkar končanih del je takrat prostodušno priznala, da se nobeden od sodelujočih v akciji, to so bili družinski člani in prijatelji, ni prav dobro zavedal, v kaj se spušča. Dela so se lotili udarniško in sproti odkrivali pomanjkljivosti stare hiše, ki so ji kljub prenovi pustili dovolj starih elementov, da je ohranila nekaj patine.

Številne detajle je dodala Repanškova partnerka Ana Černivec, svoj dotik je pustila tudi sobarica Špela Gerbec, ki ustvarja venčke in druge dodatke pod znamko Špelin svet. Za prenovo 27 apartmajev so imeli nekaj več kot tri mesece časa, kajti hoteli so ujeti še to sezono, zato ni bilo možnosti za izdelavo pohištva po meri, ampak so ga nabavili v različnih trgovinah, je pojasnil Repanšek.



»Odločili smo se, da najprej na hitro prenovimo ta hotel tako, da bo lahko sprejel goste, potem pa se posvetimo tistim, kjer bodo posegi bistveno zahtevnejši, kot sta hotela Zlatorog in Bohinj. S prenovo zadnjega bomo začeli uvajati alpski koncept, ki smo si ga zastavili,« je napovedal komaj 26-letni direktor Alpinie. Družba ima pod svojim okriljem hotele in apartmaje, ki jih je njegov prijatelj, kriptomilijonar Damian Merlak, odkupil od Zmaga Pačnika.

Repanšek in Merlak sta sodelovala že pri prenovi apartmajev Tuba v Ukancu. »Takrat sva se pogosto vozila mimo hotela Zlatorog, ga občudovala in se zgražala nad propadanjem. Odločila sva se, da je treba iz tega nekaj narediti. Lastnik se je hitro odzval,« je dejal Repanšek. S hotelom Zlatorog je naposled prišel cel paket; poleg apartmajev v Stari Fužini še hotel Bohinj in Ski hotel na Voglu. Izbira projekta za sloviti Zlatorog je zdaj, kot je zatrdil, v zadnji fazi.


 

Zagrizena ekipa

V času udarniške in kratkotrajne prenove Triglava je bil kaos res precejšen, delavci so delali drug čez drugega, se je med smehom spominjal Repanšek, ki se tudi sam ni dobro zavedal razsežnosti projekta, v katerega se je pognal. »Velikokrat si postavim na prvi pogled nerealne cilje, a če si nekaj zares vbiješ v glavo, to tudi izpelješ. Hvala bogu imam okoli sebe ljudi, ki so zelo zagrizeni in dobrovoljni.«



Še bistveno manj časa je bilo za prenovo restavracije, ki jo je prevzel sommelier Damir Salkič, dotlej šef drugega Triglava, in sicer restavracije v Hotelu Triglav na Bledu. V bohinjski Triglav je prišel s povsem drugimi nameni – pred prenovo so razprodajali inventar in tja ga je prignala gola radovednost. Takrat je res nekaj kupil, a to, kar je najmanj pričakoval, kakor je pripomnil. »Takrat me je Jure peljal po hiši in me je takoj malce zaščemelo, ko sem videl tisti razgled. Malo sem potipal, kje je tista restavracija, od koder izvira vsa ta stara oprema, ki so jo razprodajali.« Izvedel je, da bodo restavracijo oddali, menda se je zgodilo še nekaj klicev in naposled je začutil, da je čas za drugi Triglav. »To je bolj življenjski izziv kot pa želja po hitrem zaslužku,« je sklenil zgodbo o tem, kako je naposled pristal v krajih, iz katerih prihaja njegova žena.



Priložnost je navsezadnje zaznal tudi v tem, da Bohinj ne dosega vrhunske ravni v kulinariki. V Bohinju bo Salkič z 22-letnimi izkušnjami v gostinstvu pravzaprav nadaljeval delo, kot ga je že opravljal na Bledu, le da se bo prilagodil značilnostim kraja in gostov. Kar zadeva lokalne sestavine in proizvode, pa je kmalu ugotovil, da je na Bohinjskem ponudba precej večja in zagotavlja dobro mešanico tradicionalnega, lokalnega in sodobnega. »Naš izbor jedi ni zelo širok, je pa zelo kakovosten,« je opisal ponudbo. Šef kuhinje je sicer Luka Zagorc, s katerim je sodeloval že na prejšnji lokaciji.

Kot šolan sommelier se Salkič sicer najraje postavi v »lovsko sobo«, kakor so prostor na koncu restavracije poimenovali med prenovo. Iz nje je nastala manjša vinoteka, ki jo je opremil z vrhunskimi vini, v glavnem slovenskimi. Pozimi bo ta del predvidoma bolj zaživel, pripravili bomo tudi tečaje, povezane z vini in mešanjem žganih pijač, s čimer bi rad navsezadnje izobrazil tudi svojo ekipo.
 

Delo se šele začenja

Ko sta z Juretom Repanškom v zadnjih dneh avgusta sedela na terasi restavracije s pogledom na jezero, sta bila videti precej zadovoljna. Na dvorišču so uredili manjše igrišče za otroke in to se je med počitnicami napolnilo s celim voznim parkom igrač. Bohinj je predvsem poleti družinska destinacija, avgusta so gostili veliko družin z majhnimi otroki, zaradi česar so nekaterim sobam, ki so jih sprva opremili le z zakonsko posteljo, zaradi velikega povpraševanja dodali pograde in dodatna ležišča. »Naša vizija je bila sprva drugačna, a smo se prilagodili trgu,« je dejal Repanšek.



V sezoni so bile cene najdražjih apartmajev z zajtrkom 260 evrov. Kakšnega stalnega gosta je precej višja cena odgnala (lani je prenočitev tam stala med 70 in 80 evri), nekateri pa tudi po tridesetih letih še vedno prihajajo. »Ravnokar smo gostili par, ki prihaja vsako leto in je tudi tokrat ostal ves mesec, prav tako je prišlo osem družin, ki so si naročile apartmaje, kjer so vedno prebivale.«
 

Infrastruktura še ni butična

A eno je dolgo vroče poletje, ko Bohinj poka po šivih, nekaj povsem drugega pa je obdobje po tej osrednji sezoni, ki bo pravi izziv. Zdaj pričakujejo drugačne goste, toda ti ne bodo prišli sami od sebe, pripraviti je treba ponudbo, predvsem pa imeti ves čas odprta vrata, sta se strinjala sogovornika. »Problem je celoletni turizem. Novembra ob jezeru nimaš kje spiti kave,« je ponazoril Repanšek. Salkič pa dodal: »Izziv bo zima, na to nas tudi opozarjajo domačini. Tukaj vidim priložnost v dogodkih, gurmanskih paketih, raznih doživetjih. Kakšen bo odziv, bomo seveda še videli, kajti do Bohinja ni tako lahko priti kot do Bleda, a sem optimist.« Če ne bo šlo prvo leto, bo pa drugo ali tretje, je nadaljeval. »Zaročili smo se za deset let.«

Za dodatno ponudbo nameravajo poskrbeti s prenovo preostalih objektov, pričakujejo pa, da bodo za sabo potegnili tudi druge ponudnike. Kljub vsemu cilj ni množični turizem, ampak trajnostni, pri čemer sodelujejo z občino in Turizmom Bohinj. Ustvariti si želijo butično destinacijo, ki pa za zdaj nima butične infrastrukture, kakor je ugotavljal Repanšek. Z izjavami o zapiranju prometa je bil sicer nekoliko previden, a je dodal, da se je poskusna zapora ceste ob jezeru do Ukanca dobro obnesla.



Pa še pregovorno vprašanje: kako so se spopadli z bohinjskim karakterjem? Nemalo opozoril so dobili že vnaprej, a so se pokazala za neutemeljena, je odgovoril Repanšek. »Razumljivo je, da so bili domačini sprva skeptični, saj so dolgo gledali, kako hoteli propadajo, in poslušali prazne obljube. Toda mislim, da so nas dobro sprejeli.«