Ah, kakšna Azija, mi smo v Evropi!

Se je Gruzijcem uspelo izviti iz objema velikega brata? Ko sem si postavil to vprašanje in trčil ob nešteto nasprotujočih si dejstev v zvezi s to silno zanimivo deželo, me je zamikalo, da bi se o tem prepričal na lastne oči. Enajst dni, ki smo jih preživeli v nekdanji sovjetski republiki, je seveda premalo za končno oceno. Je pa raziskovanje po tej državi, v marsičem primerljivi s Slovenijo, dalo precej bolj jasno sliko, kaj se na njenem ozemlju dogaja.

Še pred mesecem dni se je veliko govorilo o silovitih protestih pred gruzijskim parlamentom, ko je šlo za sprejetje tako imenovanega zakona o tujih agentih. Kar nekaj dejstev govori o izjemno razklani družbi, povsem nasprotujoče si odločitve ustvarjajo popolno zmedo zlasti za nepoznavalce lokalnega prizorišča. Če prej omenjeni zakon velja za »ruskega«, hkrati pa si vlada nenehno prizadeva za približevanje Evropi, to dvoje ne gre skupaj, kakor ne tudi razpoloženje ljudstva. To se je dokončno obrnilo proti velikemu bratu 16. avgusta 2008, ko se je končala 16-dnevna rusko-gruzijska vojna in je Gruzija izgubila Južno Osetijo in Abhazijo, ki sta odtlej pod Putinovim nadzorom.

Vse bolj evropske cene

Tbilisi se kot prestolnica krčevito otepa nekdanjih sovjetskih značilnosti, sodobna arhitektura poskuša zakriti ostanke dolgočasnih socialističnih blokov, ki postopoma izginjajo iz mestnega središča. Slednje je izjemno slikovito, turisti z vsega sveta so ga preplavili in skladno s tem so poskočile tudi cene. Te so s podeželjem neprimerljive, z vsakim dnem so vse bolj evropske, gruzijske so le še cene prevoza (za šest do osem larov je s taksijem mogoče prekrižariti mesto) in prenočitvene zmogljivosti (za noč v dobrem hotelu sredi mesta smo za triposteljno sobo plačali 177 larov). Še razmerje v valutah: za en evro dobimo tri gruzijske lare.

In če sem omenil primerjavo s Slovenijo – kar nekaj izrazitih se ponuja: obe sta nekakšen geopolitični mejnik. Če Slovenijo omenjajo kot naravno mejo med zahodom in vzhodom, Gruzija ločuje dve celini, Azijo in Evropo. Ko smo si temeljito ogledovali mesto, je moj 15-letni vnuk povprašal lokalno vodnico, ali reka Kura (po gruzijsko Mtkvari) res predstavlja mejo med Azijo in Evropo. Vodnica z izvirnim gruzijskim imenom Nanuka se je v hipu zresnila in to gladko zanikala: »Ah, kakšna Azija, mi smo v Evropi!«

Druga vzporednica je tudi geografska: če ima Slovenija lepe gore pa morje in toplice, jih ima tudi Gruzija, le da to dimenzijsko lahko pomnožimo z dve. Kavkaški vrhovi se dvigujejo nad 5000 metrov nadmorske višine, del Črnega morja, ki pripada Gruziji, je precej večji od slovenskega, ima pa bistveno lepotno napako: glavni letovišči Batumi in Suhumi ležita v sporni Adžariji, ki je avtonomna gruzijska pokrajina. Polovica prebivalcev je muslimanskega rodu, druga polovica pravoslavci. O razpletu v sporu obeh držav bomo gotovo še slišali, k sreči je to vprašanje trenutno v ozadju, si pa vsi želijo, da ne bi bilo znova krvavo.

Občutljive teme

Gruzijci so prijazni ljudje, vselej pripravljeni pomagati, s tujci se večinoma sporazumevajo v ruskem jeziku, predvsem mladi pa govorijo kar spodobno angleščino. Ruščino priznavajo kot jezik sporazumevanja, a se želijo od Rusije kot države in nekdanje domovine čim prej oddaljiti, to tudi jasno povedo. Omenil bom manjšo podrobnost, ki se mi je pripetila. Ko je sicer prijazna lastnica hotela ponosno predstavila svojo vnukinjo, nam je zaupala tudi njeno ime. To je Tatja, je rekla, jaz pa sem pohitel z razlago, aha, Tatjana, te imamo tudi mi. Takrat je hotelirka s strogim obrazom razložila, da je Tatjana rusko ime, njena vnukinja pa ima gruzijsko. In hitro sem dojel, da ni pametno hiteti s primerjavami tako občutljivih tem.

V nasprotju z Gruzijci so tamkajšnji Rusi in tudi tisti, ki jih pot iz Rusije zanese v nekdanjo svojo republiko, sila naduti, zviška gledajo na domačine in se obnašajo skrajno nevljudno in oholo. Kar nekaj primerov smo zaznali, najhujši pa je prav gotovo pripetljaj s poti proti Kavkazu. Na gorski cesti na približno 2300 metrov nadmorske višine je bil gost promet v obe smeri, večina voznikov je strpno vozilo v dolgi koloni, le tu in tam si je kdo drznil prehitevati v nemogočih razmerah …. In to so bili izključno Rusi, ki so se brutalno vrivali na ozki cesti. Če kdo ni popustil, je bil takoj deležen groženj z dvignjenim sredincem in ploho psovk.

Kar mučni prizori so se vrstili v sicer sanjskem okolju kavkaških vrhov in čudovite pokrajine s številnimi slapovi in obsežnimi gorskimi travniki. Poredko so med visokimi gorami posejane značilne kozaške vasi, ki so težko dostopne, živež jim večinoma prinašajo z ročnimi vlečnicami ali žičnicami. Pozimi se ogromne zelene površine spremenijo v smučišča, ki jih je tod kar nekaj, najbolj znano pa je Gudauri. Močno me je spominjalo na francoski Val Thorens, mogočni hotelski kompleksi in prostrana smučišča so si na las podobni, očitno so se Gruzijci pri tem zgledovali po Francozih. Krona enodnevnega izleta je vožnja s terenskim vozilom na vrh Gergetija, kjer stoji znamenita cerkev sv. Trojice, izjemno pomembna v gruzijski zgodovini. Od tod je le 12 kilometrov do meje z Rusijo.

Bilo je tudi prijateljstvo ...

Na poti nazaj v dolino si je vredno ogledati polkrožni spomenik, posvečen stoletnici prijateljstva med Sovjetsko zvezo in Gruzijo z letnicama 1873–1973. Tik pred Tbilisijem pa se ob reki Kuri dviga veličastno starodavno mesto Mcheta, zibelka pravoslavnega krščanstva in prestolnica gruzijskega kraljestva na začetku našega štetja. Danes je na seznamu Unescove svetovne dediščine z okrepljeno zaščito tudi v primeru vojne.

Mcheta je uradno še danes središče Gruzijske pravoslavne cerkve. Ta je silno močna, v prestolnici mrgoli samostanov in cerkva, ki so polne zlasti ob koncu tedna, ko jih v teh poletnih dneh zasedajo mladoporočenci. Obvezno se tja pripeljejo tudi vozila z rusko registrsko oznako visokocenovnega razreda in vsiljivo kažejo znamenja na hitro pridobljenega bogastva. In ko smo že pri gruzijskem voznem parku, omenimo, da je ta precej raznovrsten, kar tretjina vozil ima krmilo na desni strani, kar pomeni, da so jih za precej nižjo ceno uvozili iz Velike Britanije.

Posebna zgodba pa je način vožnje. Tako agresivne nisem doživel niti v Atenah ali Kairu, ki slovita po netaktnosti voznikov. Velja zakon močnejšega, prednosti ti ne prepusti nihče, z več ali manj sreče si jo moraš priboriti sam, dodatna težava pa je ob gostem prometu pomanjkljivo označevanje pasov, izbereš si ga sam. Pri vsem tem je res skoraj neverjetno, da ni nesreč, v času obiska nisem videl niti ene. Morda tudi zato, ker je na cesti ogromno policijskih vozil z nenehno prižganimi svetlobnimi signali.

Nekoliko me je presenetilo veliko število potepuških psov in mačk, slednjih je sicer občutno manj, psi pa ležijo po vseh vogalih prestolnice. Nenavadno mirni in ubogljivi so, prebivalci jih sprejemajo naklonjeno, tudi hranijo jih in pravijo, da ni prav nobene potrebe, da bi jih zapirali v zavetišča. Dosledno jih opremljajo s čipi in se ne ozirajo prav dosti nanje.

Če se vrnem k podobi mesta, je ta na moč zanimiva, skoraj ni čutiti, da ima več kot milijon prebivalcev, radi pa bi ji vtisnili pečat sodobnega evropskega mesta z modernimi gradbenimi materiali. Veliko je stekla, rušijo pa stavbe nekdanje sovjetske oblasti, kot je zgradba komiteja gruzijske komunistične partije ali nekdanje predsedstvo vlade. Ponosni so na Most miru, ki se dviga nad Kuro, gre za veličasten objekt, zlasti prepoznaven ponoči, bogato in raznovrstno osvetljen. Tbilisi vidno oživi zvečer, odpira se mnogo različnih restavracij, klubov z jazzovsko glasbo, galerij, pločnike zasedejo ulični glasbeniki ter plesne skupine, na vsakem koraku je živahno.

Za konec – morda si lahko na vprašanje, ali so se Gruzijci končno iztrgali iz jeklenega ruskega obroča, na podlagi zapisanega odgovorite tudi sami, sam bi rekel, da so vsekakor na dobri poti, ki pa je polna zank in ovir, največja je zagotovo oživljanje sovjetskega kulta gruzijskega rojaka Josifa Visarionoviča, ki se mu dosmrtni ruski predsednik Vladimir Putin ne bo tako zlahka odrekel.