Stičišče treh držav, kjer vlada sožitje med ljudmi

Še upanje za prijazno Evropo. O tem sem prepričan po obisku treh držav, Italije, Švice in Francije, v trikotniku med Aosto, Martignyjem in Chamonixom. V Aosti sem bil pred približno dvajsetimi leti in že takrat se mi je vtisnila v spomin kot prijazno in slikovito mestece z mnogo izhodišči za visokogorske ture in bližino italijanskih narodnih parkov. Obljubil sem si, da se v te kraje še vrnem.

Seveda se je v dvajsetih letih marsikaj spremenilo, nedvomno pa je v življenje prebivalcev na tromeji zarezala pandemija – in posledice je še vedno čutiti. Sicer si prebivalci na vso moč prizadevajo pozdraviti rane, ki so se odprle ob tej svetovni katastrofi, in ne skrivajo dejstva, da jim to le počasi uspeva. Morda so tudi zato do gostov toliko bolj prijazni.

Sožitje, sodelovanje in sobivanje treh narodov me je naravnost prevzelo. Že zunanja podoba na poti iz Italije čez prelaz Veliki sveti Bernard (francosko Grand St-Bernard, italijansko Gran San Bernardo, nemško Grosser Sankt Bernhard) na višini 2473 metrov proti Švici je bila veliko presenečenje: medtem ko na slovenski meji z Avstrijo avstrijski policisti še vedno pregledujejo dokumente, tu komaj zaznaš, da si mejo že prečkal. Na to opozori le hišica, na kateri je švicarska zastava, in to je vse.

Kje pravzaprav sem?

Zato ni nič nenavadnega, da me je na vrhu prelaza, komaj 200 metrov od te hišice, ustavil radoveden turist s francoskimi registrskimi oznakami in povprašal, kje pravzaprav je, v Švici ali Italiji. In zagotovil sem mu, da je še vedno v Švici. Tik pred to navidezno mejo, na italijanski strani, k obisku vabi prodajalna sira in suhomesnih izdelkov. Ker sem se vedno rad ustavljal pri naših planšarjih in sirarjih v bohinjskem kotu, vabila seveda nisem spregledal.

Prijazni mladenki sta podrobno predstavili vse vrste sirov, ki se od naših bistveno razlikujejo, še najmanj sem pričakoval, da bo to pri ceni. Pa ne navzgor, precej ceneje je kot pri naših planšarjih, bržčas pa bo pri tem imela prste država, davek je namreč le štiriodstoten, spodbuda pri proizvodnji pa izdatna. Očitno se to izplača mnogim, kajti živine je bilo povsod veliko, poleg turizma je tod poglavitna dejavnost kmetijstvo.

In tako je vse tja do Martignyja kakšnih 60 kilometrov od Aoste. To je spokojno, prijazno mestece z množico oznak za vzpone na okoliške gore, izjemno vodnato območje, saj se v dolino stekajo številni studenci in potoki. Čeprav Švica ni članica Evropske skupnosti, je odprta tudi na meji s Francijo, tik pred predorom se pojavi tabla s francoskimi oznakami in prometnim opozorilom, s kakšno hitrostjo lahko nadaljuješ pot.

Francoska pokrajina je na las podobna švicarski, turizem in kmetijstvo se uspešno prepletata in po slabi ure vožnje po odlično vzdrževanih cestah se bližamo Chamonixu. Gre za eno najlepših gorskih cest v Evropi s številnimi jezeri, prelazi, spusti v dolino, pravi greh jo je prevoziti, ne da bi se vsaj za trenutek ustavil. Po dobrih dveh urah uživanja v alpski pokrajini se spustimo v Chamonix, kjer je najbolj privlačna turistična zanimivost gondola, ki pelje na višino 3874 metrov, na Aiguille de Midi, od koder je v lepem vremenu čudovit pogled na najvišji vrh Evrope Mont Blanc. Karte za gondolo je treba rezervirati vnaprej in le veliki sreči se lahko zahvalimo, da smo okoli 15. ure za isti dan dobili vstopnice za vzpon.

Občutek, ko se pelješ skoraj navpično navzgor, je veličasten, tako v dobrih 20 minutah dosežeš veliko višino in pri izstopu takoj začutiš, da dihaš hitreje. Francozi so poskrbeli za čim več varnosti, obhod po terasi na tej višini je označen s smerjo gibanja, najvišjo točko pa dosežeš z dvigalom na ploščad, kjer je ob jasnem vremenu mogoče opazovati vrh Evrope. Kar težko se je odtrgati od panorame, vendar zadnja gondola ob 17.40 že priganja in treba se je posloviti od slovitega očaka. Druščina v gondoli je pisana, približno pol je Azijcev, drugo polovico sestavljajo Američani in Evropejci. Da se tu počuti kot doma, je pokazala indijska družina, ki je mirno odvila vrečke s hrano in v nabito polni kabini je močno zadišalo, mnogim zasmrdelo, po čebuli. A na vonj smo pozabili, ko se je gondola ob prehodu čez kolesje žičnice krepko zamajala in na koncu vendarle mehko pristala v dolini.

Strog režim v narodnih parkih

Aosta je obkrožena z narodnimi parki, eden bolj znanih je Gran Paradiso. Razteza se na velikanski površini, za tri naše Pokljuke, domačini so nanj zelo ponosni, zato ga tudi zavzeto čuvajo, ob vstopu v park so povsod opozorila, ki naznanjajo precej strožji režim kot pri nas. Poleg trganja vseh vrst cvetja je prepovedano tudi nabiranje gob, s čimer sem nemudoma dobil odgovor, zakaj je pri nas toliko sosedov, ki v naše gozdove zapeljejo z avtodomi in si mirno naberejo jurčkov za ozimnico.

V park smo vstopili v slikoviti dolini Cogne, kjer že na začetku raztegnjenega naselja zabuči veličasten slap, pot pa nas ob reki, ki v marsičem spominja na našo Sočo, pripelje do gondole. Ta je v nasprotju s tisto v Chamonixu povsem prazna, le redki gostje se popeljejo z njo, dvigne pa nas na višino 2081 metrov. Od tu vodi strma pot navkreber, ki z nič koliko napisi opozarja, da živijo tod številne vrste živali, od redkih ptic, sove uharice, divjega petelina do lisic in kozorogov.

Nanje smo večkrat naleteli, prav nič plašni niso, lahko jim prideš na bližino dveh metrov in radi se nastavljajo tudi mobilnim telefonom. Zanimivo je, da na tej višini daleč naokoli ni drugega drevesa, kot je posebna vrsta bora, ki mu po slovensko pravimo cemprin. Tudi tokrat smo komaj ujeli zadnjo gondolo, vendar je prijazen možakar zagotovil, da bi nas počakal, kajti dobro si nas je zapomnil, ko smo jo zapustili. Pojasnil nam je tudi razliko med gamsom in kozorogom in nam po opisu rogovja zatrdil, da smo imeli opravka s kozorogom.

Zaradi bogate zgodovine je prav, da Aosti namenimo nekaj več besed. Ustanovili so jo Rimljani leta 25 pred našim štetjem na prostoru, dolgem 727 in širokem 574 metrov, obdanem z visokim obzidjem, ki je mesto varovalo pred vsiljivci. Na obzidju je bilo kar dvajset obrambnih stolpov, od katerih pa jih je ohranjenih le nekaj. Ravno tako je mogoče videti še ostanke rimskega foruma, ki se je raztezal na 1600 kvadratnih metrih. Simbol Aoste pa je veličastni lok Arco di Augusto na vhodu pri obzidju, ki je posvečen zmagi Rimljanov nad Salasi. Zelo pomembno je bilo tudi srednjeveško obdobje, neprecenljive so slike in skulpture iz lesa iz obdobja baroka, domačini jih radi pokažejo na številnih festivalih, takrat se odenejo v stare kostume, ob petju in plesu ohranjajo bogato zgodovino kraja.

Kot na drugem planetu

Takšno enotedensko doživetje obiskovalca napolni z energijo in predvsem s spoznanjem, da se ljudje veselijo srečanja s sočlovekom, da so mu pripravljeni pomagati, da pozabijo na razlike med nami, da med nami ni prostora za sovraštvo, izginejo celo jezikovne ovire. In navsezadnje nekaj, kar ta delček sveta loči od drugih: prav nikjer nismo naleteli na ljudi, ki bi se posvečali najbolj priljubljeni zasvojenosti zadnjega desetletja – buljenju v mobilne naprave. Ravno to mi vzbuja upanje, da bodo tudi drugje spoznali, da se moramo obrniti nazaj k sebi, k sočloveku in naravi.

Na poti nazaj v Slovenijo smo se ustavili v Jesolu pri Benetkah. Podoba je bila povsem drugačna: hotel pri hotelu, ljudje, ki na nekajkilometrski plaži poležavajo na ležalnikih, kajpak zazrti vsak v svoj mobilnik in povsem neobčutljivi za okolico. Kako popačena slika vsega, kar smo prej videli v kraljestvu kozorogov in deželi prijaznih in srečnih ljudi.