Od kdaj velja meja, da so do prejemanja sorazmernega deleža pokojnine upravičeni samo tisti, ki so v pokojninsko blagajno vplačevali vsaj 15 let?

V Sloveniji že dlje časa velja pogoj minimalne zavarovalne dobe za upokojitev pri določeni starosti, ki je zdaj vsaj 65 let pri ženskah in moških. Vsebovali so ga tako zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Zpiz) iz leta 1992, Zpiz-1 in vsebuje ga tudi Zpiz-2. Zanimivo je, da je bila v prvem pokojninskem zakonu, sprejetem leta 1889 v Nemčiji, kot minimalna zavarovalna doba določena doba prispevanja vsaj 30 let. No, tudi upokojitvena starost je bila najmanj 70 let, pri pričakovani življenjski dobi 58 let ali še manj, povprečen čas prejemanja pokojnine pa je bil le dve leti. Starost je tedaj predpostavljala invalidnost, saj osebe pri tako visoki starosti niso bile več zmožne za delo in invalidnosti ni bilo treba ugotavljati v posebnem postopku.

»Solidarnost je vezivno tkivo vsake družbe. Zato je treba socialna zavarovanja, s katerimi se uresničuje temeljna človekova pravica do socialne varnosti, razumeti drugače od nekaterih, predvsem naložbenih zasebnih zavarovanj. Tudi Sodišče EU poudarja dolžnost plačila prispevkov, čeprav socialni primer ni nastal ali celo ne more nastati,« pravi prof. dr. Grega Strban. FOTO: osebni arhiv

Zakaj je določena minimalna zavarovalna doba prav 15 let?

Zahtevano daljšo dobo zavarovanja v pokojninskem in invalidskem zavarovanju, v primerjavi z drugimi socialnimi zavarovanji, je mogoče utemeljiti z dolžino prejemanja pokojnine, ki v povprečju po podatkih iz leta 2023 traja nekaj manj kot 26 let za ženske in skoraj 18 let za moške. Tudi naše ustavno sodišče je, recimo, že odločilo, da so pogoji za pridobitev pravic v različnih socialnih zavarovanjih lahko različni, denimo, ko je odločalo o zahtevanem trajanju zunajzakonske skupnosti za pridobitev posameznih pravic. Najdaljša doba je zahtevana prav v pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Kako je to urejeno v drugih državah?

Po podatkih MISSOC zahteva večina držav članic EU daljšo dobo zavarovanja, podobno kot Slovenija. Tako na primer 15 let zahtevajo v Avstriji, Bolgariji, Estoniji, Grčiji, Latviji (kjer bo od leta 2025 zahtevanih 20 let zavarovanja), Litvi, Romuniji, Španiji, na Hrvaškem, Češkem, Madžarskem, Portugalskem in Slovaškem. V nekaterih državah zahtevajo krajšo dobo zavarovanja, recimo v Luksemburgu in na Malti deset let, v Nemčiji in Italiji pa le pet let. Pri tem se v Italiji za zavarovane pred letom 1996 zahteva 20 let zavarovanja, krajša doba pa za tiste, ki so prvič vstopili v zavarovanje po letu 1996, a je starostni pogoj višji, več kot 71 let.

Podobno velja v nordijskih državah, kjer praviloma poznajo nacionalno pokojnino. Tako na Danskem, Finskem in Švedskem zahtevajo najmanj tri leta prebivanja v delovno aktivni dobi. Krajša zavarovalna doba seveda pomeni, da je pokojnina ustrezno nižja in ne veljajo pravila o minimalni ali zagotovljeni pokojnini. Nekatere države določajo dodatne pogoje, recimo zavarovalno dobo v določenem času pred upokojitvijo.

Ali je to pravično?

Po eni strani je zahteva po daljši dobi zavarovanja pri dolgotrajnejših pravicah upravičena. Vprašanje je le, kako dolga naj bo, da bo sprejeta kot pravična. Lahko je tudi krajša, a tedaj minimalna zagotovila ne veljajo ali pa so drugačna kot zdaj pri nas.

S tem se odpira temeljno vprašanje, kako lahko razumemo socialno tveganje, pri katerem je temeljnega pomena družbena solidarnost. Pokojnina je po svoji (pravni) naravi (dolgotrajno) nadomestilo izpadlega ali zmanjšanega dohodka. Opaziti pa je mogoče nov trend pri socialnih zavarovanjih, in sicer je večji poudarek ne zgolj na zavarovanju za določena tveganja v življenju, ki lahko ogrožajo posamezne osebe in družbo kot celoto, temveč na dajatvi in protidajatvi. Tako imajo zavarovanci in zavarovanke pravico do dela starostne pokojnine, četudi nadaljujejo z delom in se jim dohodek ne zmanjša in ni potrebe po njegovi nadomestitvi. Tedaj so tisti, ki plačujejo prispevke, solidarni s tistimi, ki pokojnine ne potrebujejo, saj se jim dohodek ni zmanjšal.

KARIKATURA: Marko Kočevar

Podobno je z drugimi socialnimi tveganji. Ali bi morali biti deležni dodatnih preventivnih zdravstvenih storitev, fizioterapije, zdravil, živil ali prehranskih dodatkov, četudi jih ne potrebujemo, ne zbolimo ali se poškodujemo v določenem letu? Ali pa bi lahko ostali doma, če se ne bi počutili najbolje, tudi brez medicinske potrebe in odločitve zdravnika ali zdravnice? To smo namreč v času razglašene epidemije poznali.

Podobno je pri brezposelnosti. Naj dobimo nadomestilo, četudi smo po svoji volji ali krivdi postali brezposelni? Ali naj dobimo nadomestilo za storitve dolgotrajne oskrbe, četudi je ne potrebujemo, saj smo vendar plačali prispevke oziroma jih še bomo v zavarovanje za dolgotrajno oskrbo? Ali pa prejmemo materinsko, očetovsko ali starševsko nadomestilo, tudi če nimamo otrok, saj smo plačali (sicer nizke, a vendarle) prispevke?

Vprašanje je, ali je takšno povsem individualno in nekoliko populistično razmišljanje upravičeno. Nihče ne more stati in obstati povsem sam in solidarnost je vezivno tkivo vsake družbe. Zato je treba socialna zavarovanja, s katerimi se uresničuje temeljna človekova pravica do socialne varnosti, razumeti drugače od nekaterih, predvsem naložbenih zasebnih zavarovanj. Tudi Sodišče EU poudarja dolžnost plačila prispevkov, čeprav socialni primer ni nastal ali celo ne more nastati.

Kaj svetujete tistim, ki so v pokojninsko blagajno vplačevali manj kot 15 let?

Kot omenjeno, mogoče je skrajšati zavarovalno dobo kot pogoj prejemanja starostne pokojnine, saj bi tedaj zavarovanci prejeli zasluženo pokojnino in ne bi bili odvisni zgolj od socialne pomoči. A, tedaj določene varovalke ne morejo veljati. Bolj kot skrajšanje zavarovalne dobe bi bilo nujno ukiniti preračunavanje na polni delovni čas, saj to lahko ni več standard. Namreč, če nekdo dela polovični delovni čas, mora delati kar 30 let, da se jim upošteva 15 let zavarovalne dobe. Nekatere države so to že davno ukinile, seveda pa se krajši delovni čas lahko pozna pri odmeri pokojnine.

Zdajšnji upokojenci so se zaradi spreminjanja pravil upokojevanja upokojevali pod zelo različnimi pogoji, mnogi, tudi tisti, ki so delali polno predpisano dobo za upokojitev, imajo zato slabše pokojnine. Kaj v zvezi s tem svetujete oblikovalcem nove pokojninske reforme?

Pokojninski sistem je odsev časa na trgu dela in stanja duha v družbi, kaj naj se šteje v pokojninsko dobo in kaj ne. Spreminjati pogoje upokojevanja za nazaj je nedopustno, saj bi bil to poseg s povratno veljavo, ki ga naša ustava ne dopušča. Mogoče pa je spreminjati predvsem odmero pokojnine, z učinkom za naprej in z daljšimi prehodnimi obdobji, kar poudarja tudi naše ustavno sodišče. Nihče pa ne sme biti nesorazmerno prizadet v svojih pravnih pričakovanjih, še posebej ob daljšem obdobju prispevanja.