Socialno nego je nehumano prepustiti trgu

»Iz zakona o dolgotrajni oskrbi je več kot očitno, da politiko dolgotrajne oskrbe poganja neoliberalna ideologija, zlasti v delu, kjer se pričakuje, da bo razmere izboljšal trg; zasebniki in koncesionarji so močno zastopani v tem zakonu. Močan poudarek v smeri zasebnega pomeni večji vpliv trga pri socialni negi, kar je lahko nedvomno le v škodo najranljivejših skupin.«

Tako so menili udeleženci spletne okrogle mize z naslovom Dolgotrajna oskrba kot univerzalna temeljna storitev, ki jo je v okviru Mestne knjižnice Ljubljana organiziral zavod za aplikativne študije Opro. »Staranje prebivalstva pomeni več potreb po zdravstvenih storitvah in tudi dolgotrajni oskrbi. V interesu velike večine prebivalstva je, da imamo čim bolje delujoč zdravstveni in skrbstveni sistem,« je uvodoma poudaril moderator Otto Gerdina iz zavoda Opro.

Visoki standardi in omejevanje dobička

Ideja o dolgotrajni oskrbi kot univerzalni temeljni storitvi (UTS) izhaja iz knjige Univerzalne temeljne storitve, v kateri avtorja Anna Coote in Andrew Percy govorita o socialni oskrbi za odrasle, pri čemer je skrb za ljudi z oviranostjo, šibke in ranljive člane družbe moralni imperativ. Dobro premišljen in vzdržen sistem bi moral tako dolgo, kolikor je le mogoče, ljudem pomagati, da ostanejo zdravi in samostojni, podpirati neformalne oskrbovalce in plačane delavce, uzakoniti visoke standarde, omejiti dobičke ter združiti financiranje socialnega in zdravstvenega varstva. Široka paleta koristi, ki si jih lahko obetamo od tega, bo več kot upravičila vložek v dolgotrajno oskrbo, ugotavljata avtorja.

V razpravi smo slišali, da že sam način sprejemanja zakona – v državnem zboru so ga s tesno večino sprejeli v četrtek, op. p. – ni prispeval k večji in enakopravnejši vključitvi starejših v odločanje o delovanju družbe niti na tem področju, ki se na njih najbolj neposredno nanaša. Zakon nujno potrebujemo, vendar takšen, kakršen je, ne rešuje problematike dolgotrajne oskrbe, ki bi bila podobna UTS, v več točkah jo celo poslabšuje. Nobena vlada v zadnjih 20 letih ni urejala tega področja, zato so za zakon, kakršen je danes, odgovorne vse, so se strinjali razpravljavci na okrogli mizi.

Rokohitrsko prestavljanje iz žepa v žep

»Da se po vseh teh letih sistemska ureditev financiranja zakona prelaga v prihodnost in na prihodnje vlade, je znak, da politika dolgotrajne oskrbe še vedno ne jemlje resno. Poskuša nekaj rokohitrsko narediti, s prestav­ljanjem sredstev iz enega žepa v drugega. Zelo veliko breme je tako preloženo na prihodnje vlade,« je povedala dr. Majda Hrženjak z Mirovnega inštituta.

Opozorila je, da tudi o novi obliki zavarovanja, iz katerega naj bi se financirala dolgotrajna oskrba v prihodnosti, ni konsenza. Socialnega dialoga med sindikati in delodajalci o tem ni, tudi ne konsenza v širši družbi. Prav tako ni javnih razmislekov o alternativnih virih financiranja. »Če je bila to predvolilna poteza te vlade, je bila slaba, saj je zelo jasno pokazala na nesposobnost vlade, da bi premišljeno, sistematično, s konsenzom urejala to zelo kompleksno in občutljivo področje, ki se nanaša na vse prebivalce,« je kritična dr. Hrženjakova.

Poleg neurejenega financiranja zakon ponuja nekatere rešitve, na primer espeizacijo, denarne prejemke družinskega oskrbovalca, kar ima lahko zelo negativne vplive na povečevanje privatizacije, podružinjenja skrbi, sivo ekonomijo, neenakost žensk itd., opozarja dr. Hrženjakova: »Nekaterih zelo perečih problemov, kot so nezadostna mreža storitev, standardi in normativi pri oskrbi, dolžnost družinskih članov za sofinanciranje, definicije potreb, ki so podlaga za kategorizacijo, inovacije v oskrbi, teh stvari pa sploh ne naslavlja.«

Javna mreža, ki to v resnici ni

Predsednica društva za dostojno starost Srebrna nit Biserka Marolt Meden je opozorila, da ob vseh problemih, s katerimi bomo soočeni v prihodnjih letih, tudi zaradi strašnega zadolževanja, ki smo mu priča v času epidemije, dolgotrajna oskrba zagotovo ne bo v ospredju, ker bo obravnavana kot rešen problem, saj zakon imamo. Zakon pa ne prinaša rešitev, prinaša samo težave.

Res da je bila Slovenija edina država v EU, ki pravice do dolgotrajne oskrbe, ki je ena od temeljnih pravic vseh državljanov EU, ni imela sistemsko urejene. »V EU so verjetno zadovoljni, da smo zakon sprejeli, v vsebino se pa ne spuščajo. Sedanja vlada poudarja, da brez sprejema zakona ne bi mogli koristiti evropskih sredstev. Nekajkrat smo vprašali, na kateri sklep oziroma resolucijo se to nanaša, pa odgovora nismo dobili,« je povedala Medenova.

V Srebrni niti že ves čas zagovarjajo, da je treba storitve dolgotrajne oskrbe izvajati v večinskem deležu v javni mreži: »Poslušamo teorije, da so javni zavodi, ki jih ustanavlja država, in zasebni zavodi, ki imajo koncesijo, vsi del iste javne mreže. Prak­sa pa kaže, da ti dve mreži delujeta pod različnimi pogoji. Tako da ne moremo govoriti, da je to javna mreža. Zakon pa še dopuš­ča, da tudi zunaj te opredeljene javne mreže obstajajo razni espeji in dopolnilna dejavnost na kmetijah. Praksa iz Hrvaške, kjer imajo tako imenovane družinske hiše na kmetijah, je zelo slaba in žalostna. Takšnega življenja in storitev dolgotrajne oskrbe si ne želimo,« pravi Medenova.

Opozarja še, da je predvidenih kar 9 pravilnikov, ki bodo dali vsebino urejanju dolgotrajne oskrbe, in jo bosta sprejemala ministra za delo in zdravje, seveda skrito pred očmi stroke, uporabnikov, izvajalcev, civilne družbe, kar ni dobro.

Dodaja še, da knjiga o UTS govori o tem, da so določene storitve za dostojno življenje res nujne in jih je treba zagotoviti na solidarnosten način. Ne smemo dovoliti, da trg popolnoma prevlada na področju urejanja socialnih zadev, nenazadnje imamo v ustavi zapisano, da smo socialna država.

V ospredju medicinski model obravnave

Nataša Gadnik iz društva Po-Moč, ki že 30 let dela z različnimi ranljivimi skupinami, polovico v institucionalnem varstvu, je dejala, da jih je vse, ki delajo v socialnem varstvu, zaskrbelo, ko so pristojnosti za dolgotrajno oskrbo z ministrstva na delo prenesli na ministrstvo za zdravje. Zgodilo se je, česar so se bali, namreč, da storitve, ki jih zakon navaja kot standardne, spodbujajo medicinski model obravnave posameznika. »Že več let se borimo, da bi medicinski model uporabljali kot dopolnilo drugim modelom obravnave, socialnemu, državljanskemu, celostnemu. V medicinskem modelu pa bo stroka odločila, kaj nekdo potrebuje in kaj je za nekoga dobro. Tistih, ki bodo to uporabljali, nihče nič ne vpraša.«

Ob tem pa potrebujemo zadostna plačila za nezadosten in bežeč negovalni in skrbstveni kader, je opozoril Gerdina. Manj zaposlenih na področju zdravstva in socialnega varstva ima le šest držav v EU, delež v Sloveniji, ki je 10,4 odstotka, je denimo za polovico manjši od danskega, ki znaša 20,9 odstotka. Vlada je sicer sprejela odločitev o povišanju plač formalnih oskrbovalcev.

Ideja o UTS govori o tem, da so nekatere storitve za dostojno življenje res nujne in jih je treba zagotoviti na solidarnostni način, pri čemer trg ne sme prevladati na področju urejanja socialnih zadev. FOTO: Leon Vidic/Delo

Nataša Gadnik je povedala, da se je veliko ljudi iz domov starejših prezaposlilo na področje osebne asistence. Z januarjem 2019 je namreč začel veljati zakon o osebni asistenci, z nekoliko višjo plačo, kot so jo imele negovalke, predvsem pa z boljšimi pogoji dela, saj negovalka skrbi za enega uporabnika. S povišanjem plač pa se bo kader verjetno spet vračal v domove.

Vsekakor bi bilo treba več narediti na družbeni cenjenosti tega poklica. Pomembno je tudi izobraževanje in vzgoja mladega kadra, saj je trenutni kader izčrpan, brez nasmehov, kar velikokrat pripelje do neprofesionalnih odnosov.

Dvigniti delež BDP

Otto Gerdina je izpostavil, da bi lahko dobili socialno naravnan zakon o dolgotrajni oskrbi, če bi pridobili dodatne vire financiranja, povečati je treba tudi delež BDP za to področje, ki v Sloveniji trenutno dosega 0,9 odstotka, kar je precej manj kot v deželah OECD, kjer je delež v povprečju 1,9 odstotka. Ker spadamo po starosti prebivalstva med starejše države, bi verjetno morali za dolgotrajno oskrbo nameniti dosti večji delež BDP.

Glede financiranja dolgotrajne oskrbe so govorili tudi o tem, da je v prihodnosti predvidena še večja obremenitev plač, ki so pri nas že tako med najbolj obremenjenimi v Evropi. Stroške dolgotrajne oskrbe bi lahko krili z obdavčitvijo premoženja v višini tisočinke, s čimer bi pridobili 300 milijonov na leto. Lahko bi na primer obdavčili kapital in panoge, ki dolgotrajno škodujejo zdravju in okolju.

Izogibanje obremenitvi kapitala in premoženja

V neoliberalizmu je politika pod­rejena ekonomiji in probleme ureja trg, ne politika, je dejala dr. Hrženjakova. »Neoliberalna socialna politika teži k ekonomizaciji socialne države, tako da pozaseblja družbena tveganja, prenaša odgovornost za socialno varnost od države k posamezniku, družini ali pa na trge, kot so komercialne storitve, dopolnilna zavarovanja, ki si jih lahko privoščijo samo premožni. To se vidi tudi pri dolgotrajni oskrbi, kjer država ne vlaga v javne storitve, ampak storitve prepušča koncesionarjem, kjer postanejo dražje, ponuja denarni prejemek namesto storitve, kar spodbuja trg, uvaja družinskega oskrbovalca, kar pomeni podružinjenje oskrbe predvsem za revne, in ne nazad­nje, namesto da bi bila oskrba visoko subvencionirana iz javnih sredstev, si jo bomo plačevali sami, z zavarovanjem.«

To, da odločevalci ne razmišljajo o alternativnih virih financiranja, si dr. Hrženjakova razlaga tako, da se pač izogibajo obremenitvi kapitala in premoženja, podobno se že 20 let dogaja tudi z obdavčitvijo nepremičnin. Država se tako odreka virom dohodka, s katerimi bi lahko reševala zelo konkretne in pereče probleme ljudi.

Da se po vseh teh letih sistemska ureditev financiranja zakona prelaga v prihodnost in na prihodnje vlade, je znak, da politika dolgotrajne oskrbe še vedno ne jemlje resno, je bilo slišati na okrogli mizi. FOTO: Jure Eržen/Delo

Spomnila je, da je s pokojninskim zakonom leta 1996 Drnovškova vlada znižala prispevne stopnje delodajalcev za pokojninsko zavarovanje s 15,5 odstotka na 8,8 odstotka, kar pomeni, da jih je  prepolovila. »Ukrep je bil predviden kot začasen, z njim naj bi na račun socialne varnosti delavcev izboljšali konkurenčnost slovenskega gospodarstva, a je postal trajen. Zaradi tega pa pokojninska blagajna na leto dobi skoraj milijardo manj sredstev. Dvig prispevne stopnje delodajalcev bi prispeval k višjim pokojninam, zmanjšanju revščine med starejšimi, ki so najštevilčnejša skupina, ki živi pod pragom revščine in  k razbremenitvi proračuna za sofinanciranje pokojnin, kar bi lahko namenili k subvencioniranju dolgotrajne oskrbe. Gotovo je še več alternativ,« je prepričana dr. Hrženjakova.

Sistem skrbi za otroke kot primer dobre prakse

Dr. Majda Hrženjak je med drugim poudarila, da ima Slovenija že dober primer javnega, formalnega, kakovostnega, enotnega, vsem dostopnega in visoko subvencioniranega sistema oskrbe otrok, ki bi bil lahko primer dobre prakse tudi za ureditev sistema dolgotrajne oskrbe. »Sistem otroškega varstva nam zavida vsa Evropa, ima veliko pozitivnih vplivov. Je javna in kakovostna profesionalizirana storitev, z zelo razvejano javno mrežo storitev, le sedem odstotkov je zasebnikov, visoko je subvencionirana iz javnih sredstev, deluje kot socialni korektiv in zmanjševanje revščine.«

Predlog zakona med drugim predvideva, da bo vsak upravičenec lahko izbiral med oskrbo na domu, institucionalno oskrbo, oskrbo za družinskega člana ali denarnim prejemkom. Ob tem je Biserka Marolt Meden ponazorila, kako bo izgledalo odločanje: »Koordinator pri ZZZS bo na primer ocenil, da uporabnik potrebuje institucijo. Ker v kraju njegovega bivanja ne bo prostora, bo moral na drug konec Slovenije. Pomoč na domu je omejena in predraga. Če ne bo pokrita iz novega socialnega zavarovanja po načelih solidarnosti, ne bo vsem dostopna enako. Tisti, ki nimajo družine, se ne bodo mogli odločiti za oskrbo za družinskega člana. Marsikdo se bo odločil za denarni prejemek, ki pa bo namenjen preživetju družine.«

Tudi dr. Hrženjak je opozorila, da so družinske oskrbovalke predvsem ženske, ki jih ta skrb potegne s trga dela in postavi v vlogo odvisnih oskrbovalk. Treba pa se je tudi zavedati, da družina velikokrat ni idealna skupnost, lahko je konfliktna, in včasih je bolje tiste člane, ki potrebujejo pomoč, umakniti iz tega okolja.

Razpravljavci so sklenili, da bo na bližajočih se volitvah treba voliti stranke z realnimi programi, ki bodo zagotavljali, da se bodo storitve dolgotrajne oskrbe sistemsko izvajale za vse, ki jih potrebujejo.