Odnos do starejših zrcali kulturo družbe

Ljubljana – Odnos družbe je do starejših prav toliko diskriminatoren kot pred pol stoletja, staranje pa je potisnjeno na obrobje. Družba starejšim odteguje materialne vire. Pa vendarle je starost plod celega življenja in od posameznika je odvisno, kakšen življenjski scenarij si ustvari in kakšne odnose si stke skozi življenje.

Starost in staranje ne zanimata vsakokratne aktivne generacije, ki ima vzvode moči in odloča o spremembah. To pa je tudi glavni razlog, da je bilo kultno delo francoske pisateljice in avtorice bolj znanega Drugega spola Simone de Beauvoir z naslovom Starost, ki je izšlo pred petdesetimi leti, spregledano, so ugotavljali udeleženci okrogle mize, ki je ob izidu drugega dela te knjige v organizaciji zavoda za aplikativne študije Opro potekala v ljubljanskem kulturnem centru Španski borci.



»So starci sploh ljudje? Če bi sodili po načinu, kako jih družba obravnava, je dovoljen dvom. Družba dopušča, da nimajo ne enakih potreb ne enakih pravic kakor drugi člani skupnosti, kajti odteguje jim minimum tistega, kar je zanje nujno. Namenoma jih obsoja na bedo, brloge, bolehnost, samoto, brezup. Da bi si družba olajšala vest, so njeni ideologi skovali mite, sicer protislovne, ki napeljujejo odrasle, da starca ne vidijo kot bližnjika, ampak kot drugega. Je častitljivi Modrec, ki iz velikih višav obvladuje zemeljski svet. Je blazni starec, ki blebeta in čenča. Naj ga postavimo nad ali pod našo vrsto, v vsakem primeru je izgnan,« je v uvodu prebral odlomek iz knjige moderator in raziskovalec iz Opra Otto Gerdina.
 

Danes še bolj aktualen aktivistični naboj

Kot je poudaril Gerdina, je avtoričin aktivistično usmerjeni naboj danes še bolj aktualen, kot je bil v času, ko je knjigo pisala. Danes, ko bi morale biti demografske spremembe in staranje prebivalstva v razvitih državah na prvem mestu družbenih razmislekov, odpira pomembne teme, ki so še zdaj, po petdesetih letih, večinoma neraziskane. Med temi so pokroviteljski in v skrb zakrinkan prezir do starih, gnus do starega telesa v kulturi narcisizma, vzroki za pogostost samomorov med starimi. Soočajo se s šokom ob upokojitvi in eksistencialnim dolgčasom tistih, ki svojo identiteto močno povezujejo s plačanim delom. Prezrte teme so tudi nehumane razmere, v katerih živijo in se starajo najrevnejši, politična apatičnost kljub mizernim pokojninam ter delitev med »mi« in »oni«, ki omogoča družbeno indiferentnost do vse večjega dela populacije.

Gerdina ugotavlja, da avtorica pronicljivo prikazuje in dokazuje, da družba z usodo, ki jo namenja svojim »neaktivnim članom«, razkrinkava samo sebe in priznava, da ji je pomemben le profit, njen humanizem pa je zgolj fasada: »Ko to enkrat doumemo, se ne moremo več zadovoljiti z zahtevami po velikodušnejši starostni politiki, dvigu pokojnin, zdravih bivališčih za ostarele, organizirani zabavi.«

Pomembni so okolje in odnosi

Sociologinja in asistentka na ljubljanski fakulteti za socialno delo dr. Anamarija Kejžar, nekdanja direktorica doma starejših Petra Uzarja v Tržiču, je poudarila, da je težko reči, koliko starejših živi polno in bogato življenje ter so zadovoljni s svojim vsakdanjikom. Pri tem niso pomembni samo finančna varnost, ustrezno gibalno okolje, zapolnitev življenja z aktivnostmi, ampak predvsem, v kakšnem okolju boš živel in kakšne odnose boš imel. Pri tem sta pomembna optimizem in ohranjanje smisla za humor.

Ugotavlja, da so se ljudje, ki so živeli v domu in so zapadli v apatijo, predali depresiji in so tudi zares hitreje umrli. To velja predvsem za tiste, ki so bili v dom nameščeni proti svoji volji, pod pretvezo, da gredo otroci na dopust. Tako so se resnično počutili odrinjene in nepomembne, kot breme, za katero nihče več nima časa. Pravi, da je v domu spoznala manj ljudi, ki so polni optimizma, res pa je, da tja prihajajo predvsem ljudje, ki že potrebujejo zdravstveno nego, in ne tisti, ki so še popolnoma samostojni; prav s samostojnostjo in avtonomijo človek ohrani dostojanstvo.



Avtorica knjige opozarja, da je stanje, v katerem se znajdejo ljudje v starosti, akumulacija vsega, kar so preživeli v življenju, je dejal Gerdina. Verjetno je tu razlika v življenjskem poteku rudarja, fizičnega delavca, in nekoga, ki so mu bila prizanesena težka fizična bremena. Veliko ljudi v življenju dela za preživetje in se nimajo priložnosti ukvarjati s tem, kaj je smisel življenja, zato se pri teh verjetno pokaže največji šok ob upokojitvi. Kejžarjeva meni, da so temu šoku lahko izpostavljeni tudi ljudje, ki so bili prej del družbene smetane, ob upokojitvi pa izgubijo družbeni položaj in pomembnost. Tisti, ki so vse življenje težko fizično delali, potrebujejo več počitka, pri višje izobraženih, ki so imeli vse življenje bolj intelektualno delo, pa lahko nastopi še večja praznina.

O nadarjenosti starejših ne govori nobena študija

Dr. Dušana Findeisen, soustanoviteljica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, je povedala, da na tej univerzi poskušajo postaviti na noge center za ustvarjalno in nadarjeno staranje, pri čemer so ugotovili, da ni nobene študije, ki bi govorila o nadarjenosti starejših. Po njenih besedah se udeležencem tečajev zdi pomembno, da lahko človek naredi nekaj novega z novimi ljudmi, in to v času, ko mu vsi dopovedujejo, da je profesionalno nezadosten. Zdi se ji, da so se pogledi na dejavno staranje v tem času kljub vsemu spremenili, navidez nepomembna politika dejavnega staranja je vendarle spodbudila nastanek vsebin, ki spreminjajo življenje starejših. Res pa je, da se vsak človek stara individualno.

Ob tem je Kejžarjeva opozorila, da se v pogledu na dejavno staranje ne moremo izogniti revščini. Mediji na primer radi prikazujejo sedemdesetletne maratonce ali triatlonce, manj pa tiste stare, ki jim doma zaradi revščine pozimi zmrzne voda v kozarcu. Več je aktivnosti, ponujenih starim, za revne pa se ni kaj dosti spremenilo, razlika med prvimi in drugimi se veča. Slednji so vse bolj odvisni od družine, sosedov. Če v bloku denimo ni dvigala, ne morejo več iz stanovanja, obsojeni so na svoje štiri stene.

Daje prosti čas, jemlje materialna sredstva

Kot je poudaril Gerdina, še danes drži, da družba daje starejšim prosti čas, hkrati pa jim jemlje materialna sredstva, da bi lahko v njem uživali. Kejžarjeva je dejala, da je zgolj finančni pogled na oskrbo starejših usmerjen k zmanjšanju njihovih potreb. V treh pilotnih projektih, ki naj bi pripomogli k sistemski rešitvi dolgotrajne oskrbe pri nas, se je izkazalo, da se je prag upravičencev do storitev dolgotrajne oskrbe umetno dvignil, ker je uporabnikov vse več, denarja pa ni. Tako družba v resnici odteguje materialne vire starejšim ter jih prepušča samim sebi, njihovim otrokom in družinam.

Zadnji predlog zakona o dolgotrajni oskrbi pa preveč stavi na svojce, družino in prostovoljce, pravi Kejžarjeva. S tem, da idealizira medgeneracijske vrednote, ki so se razblinile v sodobnem načinu življenja, prenaša svoje breme nazaj. Starejši se res želijo starati in umirati doma, takoj ko pa se pojavi prvi večji problem, svojci nemudoma začnejo iskati namestitev v domu in te želje ne upoštevajo več. Navsezadnje tudi paliativna oskrba zahteva zrelo razmišljanje vsakega posameznika, da se zna družina s tem spoprijeti, in ne more biti prepuščeno razmišljanju, da je včasih pač bilo tako, da so ljudje umirali doma. Udeleženci so opozorili, da bi se o problematiki starosti in staranja morali več pogovarjati predvsem pri vzgoji otrok v družinah, pa tudi v vrtcih in šolah.

Vsesplošna apatičnost, brez tradicije uporništva

Findeisnova je povedala, da je izobrazbena struktura udeležencev na tečajih univerze za tretje življenjsko obdobje višja od povprečja. Med njimi je pogosto slišati, da bi ustanovili neko skupino pritiska, ki bi ščitila interese starejših, a tega ne znajo. Pri nas namreč ni tradicije uporništva, kot denimo pri Francozih. Kejžarjeva je ob tem opozorila še na vsesplošno apatičnost. V tržiškem domu Petra Uzarja so na primer podpisovali peticijo za dostojanstveno staranje, ki bi omogočila izraz protesta tudi starejšim, ki ležijo v postelji. Čeprav so jo poslali direktorjem po slovenskih domovih, je ti niso posredovali svojim stanovalcem, čeprav so jo mnogi hoteli podpisati. Dejala je še, da se kultura družbe presoja po odnosu do starejših. Predvsem si želimo sodobnejše in bolj humane obravnave starejših.

Gospod iz občinstva je povedal, da mu je kolegica iz doma za starejše potožila, da je tam bolj sama, kot bi bila doma. Dodal je še, da njegova žena po poškodbi potrebuje celodnevno nego, kar stane 2000 evrov na mesec. Jasno je izrazil željo, da bi »se kaj skuhalo« in bi se uprli tej diskriminatorni politiki do starejših. To pa je že uvod v naslednjo okroglo mizo, ki naj bi, če bo v razmerah epidemije koronavirusa to mogoče, potekala 9. aprila, glavna tema pa bodo vzvodi moči starejših za spremembe.