Ne govoriti o trpljenju, ampak o vzrokih za to

V Sloveniji je morda še približno sto ljudi, ki lahko pripovedujejo o najhujših grozotah, ki so jih doživeli med drugo svetovno vojno: ko so jih odpeljali v koncentracijska taborišča, izselili v druge države, ukradli kot otroke. »A ne gre za to, da govorimo o trpljenju, ki smo ga preživeli,« pravi 95-letna Sonja Vrščaj, ki ima na levi roki vtetovirano številko 82396, v katero so jo razosebili v koncentracijskem taborišču Auschwitz: »Govoriti moramo o tem, kaj je pripeljalo do njega.«

Pričevalci dogajanja so zdaj že v letih, saj se je druga svetovna vojna končala pred 76 leti. Večina jih je koncentracijska taborišča in druge grozote doživela v najstniških ali otroških letih. »Ko zdaj preberem ali slišim kak­šne spomine, kaj se je dogajalo v Auschwitzu, se vprašam, kako je mogoče, da sem bila zraven,« pravi Sonja Vrščaj, ki je v taborišču videla umiranje in smrt dobesedno na vsakem koraku. Živela je le nekaj sto metrov stran od krematorija, kjer so pobijali in sežigali ljudi. Danes je ena od še približno desetih nekdanjih taboriščnikov iz tega zloglasnega uničevalnega koncentracijskega taborišča, ki je bilo organizirano za množično pobijanje, podobno kot koncentracijska taborišča Belzec, Sobibor, Treblinka ali Majdanek.



Na območju velikonemškega rajha je bilo 23 glavnih taborišč, ki so imela okoli 24.000 podruž­nic. Zemljevid države, ki je želela z nasiljem spremeniti svet po svojih idealih, je prepreden z koncentracijskimi taborišči. Večina ni bila uničevalnih, ampak so v njih uničevali z delom. V Buchenwaldu, ki je nastal leta 1937 in je bil eno prvih koncentracijskih taborišč, so na začetku zapirali Nemce, ki niso ustrezali idealom in zahtevam nacistične nemške države: kriminalce, duševno in telesno zaostale, homoseksualce, Jude, Rome, komuniste in druge politične nasprotnike. Z vojaškim osvajanjem novih držav pa so v živinskih vagonih dovažali ujet­nike iz vse Evrope in Sovjetske zveze, ženske, moške, otroke …

V taboriščih tretjega rajha je zaradi pobojev, mučenja in bolezni umrlo šest milijonov ljudi. Taboriščniki so – če jih niso načrtno umorili – umirali od lakote, bolez­ni, izčrpanosti, grozljivih medicinskih poskusov ali brutalnosti stražarjev. Sonja Vrščaj pravi, da je preživela zato, »ker ne smeš nikoli obupati«, drugi razlog pa je bila izjemna solidarnost slovenskih taboriščnic: »Še tako boren paket, ki so ga izropale esesovke, smo si delile.«



V koncentracijskih taboriščih, ki niso bila le v Nemčiji oziroma tretjem rajhu, ampak tudi na Hrvaškem, v Italiji, na Madžarskem – je bilo med drugo svetovno vojno skoraj 59.000 Slovenk in Slovencev. Največ na Rabu – 15.000, v Gonarsu 5000, Renicciju 5000, v Mauthausnu 4200, Dachauu 4000 in Auschwitzu 2350. »Največ Slovenk in Slovencev je umrlo v tržaški Rižarni, podružnici Auschwitza, in sicer več kot 3000,« pravi Jani Alič, predsednik koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri Zvezi združenj borcev NOB, ki je sin taboriščnika in nadaljuje ohranjanje spomina.

»Ko seštejemo vse te številke, pridemo do grozljivega podatka, da je bilo vseh Slovenk in Slovencev, ki so med drugo svetovno vojno v taboriščih končali v plinskih celicah, krematorijih, bili drugače nasilno pobiti ali pa so umrli od lakote in bolezni, skoraj 13.000. Če k tej številki dodamo še 80.000 ljudi, ki so bili v zaporih po Sloveniji – ljubljanski in mariborski zapori, celjski Stari pisker, Begunje, Koper in Novo mesto –, prav toliko izgnancev in beguncev, 20.000 ljudi na prisilnem delu, v konfinaciji in vojnem ujetništvu ter 4000 ustrel­jenih kot talcev, potem vidimo, kako zelo so se žrtvovali naši predniki, da imamo danes svobodo,« opomni Jani Alič.



Zato 27. januar, ki ga je generalna skupščina Združenih narodov leta 2005 razglasila za mednarod­ni dan spomina na žrtve fašističnega in nacističnega holokavsta, ne zajema le spomina na pogrom nad Judi. »Žalostno pa je, da se svet v vsem tem času ni spremenil na bolje. Kako je to mogoče?« se sprašuje Sonja Vrščaj. In odgovori: »Pohlep po bogastvu in oblasti, ki je takrat pripeljal do tega, kar se je dogajalo, je še danes prisoten. Pravzaprav je danes še izrazitejši in močnejši.«
V času druge svetovne vojne so bili Nemci prepričani, da so večvreden narod, vsi drugi pa manjvredni, pravi sogovornica: »Začeli so z Judi, potem pa so sovraštvo razširili na vse druge 'manjvredne' narode. Toda kaj drugega zdaj delajo nekateri voditelji držav? Kaj drugega je bil slovenski izbris več kot 20.000 ljudi, ko so jim vzeli identiteto in življenje?«

Vrednote, kot so kopičenje bogastva, pohlep in materialnost, ne vodijo daleč, pravi sogovornica: »Ljudi, predvsem pa mlade, bi morali vzgajati v duhovnih vred­notah, umetnosti in v ljubezni, tudi v ljubezni do domovine in soljudi. To je edino, kar šteje, poleg solidarnosti oziroma tega, da si se pripravljen odpovedati nečemu v korist drugega. Mladim je treba povedati, da je sreča v materialnih stvareh le navidezna.«