Veliko vprašanj, kako poskrbeti za boljše in kakovostnejše življenje starejših v Sloveniji, se vleče iz prejšnjih let, iskanje odgovorov nanje pa se bo iz leta 2023 preneslo v leto 2024. Med njimi bo uveljavljanje zakona o dolgotrajni oskrbi, pri čemer bo velik izziv zagotavljanje kadra, ki ga že več let primanjkuje, tako v domovih za starejše kot pri oskrbi na domu, v zdravstvenih domovih in bolnišnicah.

Lani je bilo več okroglih miz o pokojninski reformi, ki naj bi bila letos prav v ospredju, pri čemer so razpravljavci opozarjali, da so za dostojne pokojnine nujne dostojne plače. Pod drobnogledom javnosti v novem letu 2024 bodo tudi reforme zdravstvenega sistema, pri čemer je vse več opozoril, da želimo v Sloveniji ohraniti javni zdravstveni sistem in ne krepiti zasebnega, zdravniki pa morajo biti pacientom, predvsem tudi starejšim, dostopni po telefonu in osebno, ne samo prek elektronskih portalov. Večno vprašanje tudi je, kako izkoreniniti revščino, še posebno med starejšimi ženskami. O tem, kakšni so bili dosežki v preteklem letu in kaj pričakujejo na področju skrbi za starejše v novem letu 2024, smo vprašali različne sogovornike.

Francka Ćetković, predsednica Sindikata upokojencev Slovenije

Francka Ćetković, predsednica Sindikata upokojencev Slovenije FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

V sindikatu upokojencev smo na začetku leta 2023, ob 5,2-odstotni redni uskladitvi pokojnin in desetodstotni inflaciji, pri čemer so se stroški za prehrano zvišali celo za 18 odstotkov, skupaj z Zdusom predlagali izredno uskladitev pokojnin za 3,5 odstotka in za še en odstotek, za katerega smo bili upokojenci prikrajšani leta 2021. Vlada našemu predlogu ni prisluhnila, temveč je upokojencem namenila dodatek v višini 1,8 odstotka pokojnine novembra in decembra lani. Nekaj smo dosegli, vendar s tem nismo zadovoljni. Tudi v prihodnje se bomo borili, da bi se kupna moč pokojnin povečala skladno z rastjo življenjskega standarda v državi. Za pokojnine morajo prispevati sredstva v enaki višini delojemalci in delodajalci, če država ugodi delodajalcem z nižjo prispevno stopnjo, mora to nadomestiti iz drugih virov.

Že leta 2022 smo predlagali uvedbo 13. pokojnine. Decembra lani smo upokojenci prejeli zimski dodatek v višini 40 odstotkov letnega dodatka. S tem še zdaleč nismo zadovoljni. Podobna usoda je doletela tudi naš predlog za preureditev varstvenega dodatka. Če upokojencem pokojnina ne zadošča za dostojno življenje, morajo imeti pravico do varstvenega dodatka, ki ne bremeni pokojninske blagajne, temveč sodi med socialne transferje. Naša večletna prizadevanja za vgradnjo dvigal v večetažne stavbe, ki so bile brez njih, so obrodile prve sadove. Župani v Mariboru, na Gorenjskem, v Novem mestu, Kočevju in še nekaterih mestih so prepoznali potrebo po vgradnji dvigal. V okviru prizadevanj za uveljavitev zakona o dolgotrajni oskrbi od odločevalcev zahtevamo ustrezne plače in pogoje dela za zaposlene v domovih za starejše in izvajalce pomoči na domu ter patronažno službo.

Ves čas se zavzemamo za javno zdravstvo in se bomo tudi v prihodnje, da bi vsak zavarovanec imel dostop do varnih, pravočasnih in kakovostnih zdravstvenih storitev. Zahtevamo, da je poleg digitalnega dostopa do zdravnika ta dosegljiv tudi po telefonu in z osebnim kontraktom. Sindikat upokojencev bo sodeloval v vseh aktivnostih ZSSS za ohranitev in povečanje pravic delavcev in upokojencev. Zavedamo se, da dolgoročno lahko samo višje plače zagotovijo višje pokojnine. Zato podpiramo boj ZSSS za zvišanje plač.

Denis Sahernik, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije

Denis Sahernik, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Leto 2023 je bilo v domovih za starejše in posebnih zavodih za odrasle zaznamovano predvsem z nadaljnjim zaostrovanjem kadrovske krize, na katero opozarjamo že več let. Kljub vztrajnim opozorilom na nujne ukrepe še čakamo, v tem času pa se je v domovih za starejše nabralo že več kot tisoč postelj, ki so prazne, saj zavodi nimajo delavcev, ki bi lahko skrbeli za stanovalce. Več kot tisoč starejših, ki bi bili v običajnih razmerah zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja in drugih razlogov sprejeti v dom za starejše, ostaja doma, kjer so prepuščeni zmožnostim svojcev.

Bivanje v domovih in storitve pomoči na domu so tako zaradi pomanjkanja delavcev nedostopni za vse večji krog starejših, in to velja tudi za tiste, ki te storitve najbolj nujno potrebujejo. Že nekaj časa so vrata domov zaprta za starejše, ki potrebujejo zahtevnejšo zdravstveno nego in oskrbo. Če se pristojni ne bodo takoj in korenito soočili s poglabljanjem kadrovske krize, se bo krog uporabnikov, ki jih domovi ne bodo mogli sprejeti, gotovo še širil.

Da bi lahko obrnili kadrovske trende, je nujno treba ustrezno ovrednotiti vsa delovna mesta v socialnovarstvenih zavodih, od čistilk do direktorjev, torej jih ustrezno plačati, in vzpostaviti delovne pogoje, ki bodo privlačni za iskalce zaposlitve.

Prihodnost dolgotrajne oskrbe v instituciji in zunaj nje pa bo krojil tudi zakon o dolgotrajni oskrbi, skupaj s pripadajočimi pravilniki, ki jih pravkar sprejemajo. Žal tudi na tem področju nismo zadovoljni s sodelovanjem med pristojnim ministrstvom, stroko in zainteresirano javnostjo, saj za zdaj kaže, da si glede na pripravljene podzakonske akte uporabniki ne morejo obetati bistveno kakovostnejših, dostopnejših in varnejših storitev. Do uveljavitve zakona na področju institucionalnega varstva je še nekaj časa, zato upamo, da bomo te dokumente s sodelovanjem vseh deležnikov lahko še bistveno popravili in izboljšali.

Marina Tavčar Krajnc, namestnica predsednice Srebrne niti, društva za dostojno starost

Marina Tavčar Krajnc, namestnica predsednice Srebrne niti, društva za dostojno starost FOTO: osebni arhiv

Največji prispevek k projekciji izboljšanja položaja starejših v Sloveniji v letu 2023 je sprejetje popravljenega zakona o dolgotrajni oskrbi (ZDO). Zavedamo se, da zakon sam ne rešuje težav starejše populacije, je pa nujni pogoj za to, da to možnost sploh dobimo. Številna nerešena vprašanja bodo opazna šele po 1. januarju 2024. Gotovo bodo številni uporabniki nezadovoljni, saj so pričakovanja velika, možnosti urejanja problemov pa precej manjše.

Veliko naših aktivnosti je bilo povezanih z zakonom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), za katerega presojamo, da gre v starajoči se družbi, kakršna je Slovenija, prav tako za izjemno pomembno problematiko. Volivci in volivke v Sloveniji so prizadevanje podprli z več kot 5000 zbranimi podpisi, kar pomeni možnost za začetek zakonodajnega postopka. Ta zakon je neke vrste preizkusni kamen zrelosti družbe, da ljudem omogoči odločanje o lastnih življenjih.

ZDO bo treba uveljaviti, kar pomeni predvsem vzpostavitev in širitev mreže izvajalcev, iskanje rešitev za izjemne kadrovske primanjkljaje, skrb za izobraževanje in usposabljanje ter profesionalno delo strokovnega kadra z obeh področij, socialnega in zdravstvenega. Za ustrezen razvoj dolgotrajne oskrbe bo potrebno ustrezno sozvočje institucionalne in domače oskrbe, oboje pa zahteva ne le finančno pokritje, temveč tudi organizacijo in logistiko, kar je še precej šibka točka. Tudi učinkovit družbeni nadzor nad delovanjem tega velikega socialnozdravstvenega področja bo nujen.

Zmanjšanje revščine med starejšimi je mogoče preprečevati z dobrim pokojninskim sistemom ter vsemi potrebnimi socialnimi transferji, ki jo lahko blažijo. V zvezi z dostopnostjo zdravstvenih storitev posebej opozarjamo na potrebo po ohranjanju fizičnega stika z zdravstvenimi ustanovami. Za starejšo populacijo zgolj digitalna komunikacija ni primerna.

Nadaljevali bomo aktivno spremljanje uveljavljanja ZDO, javno bomo opozarjali na največje probleme in težave, se odzivali na stiske posameznikov in jih tudi pomagali reševati. Prizadevali si bomo za vzpostavitev instituta zagovornika varuha človekovih pravic starejših, ki bi ga nujno potrebovali.

Dr. Branka Javornik, upokojena zaslužna profesorica na Biotehniški fakulteti v Ljubljani

Dr. Branka Javornik, upokojena zaslužna profesorica na Biotehniški fakulteti v Ljubljani FOTO: osebni arhiv

Osredotočila bi se na napredek na področju biologije staranja in vitalne dolgoživosti. To področje je morda videti nekoliko oddaljeno za vsakodnevne težave in skrb starejših, vendar znanstvene raziskave in razvoj področja prinašajo zanesljive odgovore, ki so lahko v pomoč starejšim v prizadevanjih za zdravo in kakovostno staranje.

Znova in znova se potrjuje pomembnost življenjskega sloga na potek staranja in na tveganja za razvoj kroničnih, s starostjo povezanih bolezni. Čeprav je splošno znano, da način prehranjevanja, fizična dejavnost, skrb za spanec in osebno zadovoljstvo pomembno vplivajo ne samo na zdravo staranje, temveč tudi na dobro počutje pri vseh generacijah, je v sedanjem svetu preobilja in nenehnem pehanju za uspehom težko poiskati dobro motivacijo za voljo in disciplino za zdrav življenjski slog.

Preventivni programi s personaliziranim pristopom spodbujanja zdravega življenjskega sloga, temelječega na najnovejših diagnostiki poteka staranja, obetajo dobre možnosti za upočasnitev staranja in se bodo v prihajajočem letu še razširili. Tovrstni pristopi so zdaj komercialno dostopni skozi različne klinike dolgoživosti, vendar obstajajo cenejše, morda nekoliko manj bleščeče alternative, z nič manj obetavnimi rezultati.

Preprečevanje tveganja za razvoj bolezni, to je preventiva, mora postati prevladujoča paradigma v zdravstvenem sistemu – ne samo da bi bili bolj zdravi, celo prihranili bi lahko veliko sredstev, zdaj namenjenih zdravljenju kroničnih bolezni, povezanih s staranjem. Preventivna obravnava posameznika je sicer v sedanjem sistemu manj mogoča, vendar lahko z osebnim, strokovno preverjenim zavzemanjem za lastno zdravje, vsak posameznik veliko pripomore k tako imenovanemu personaliziranemu pristopu do zdravja. V Sloveniji se izvaja ali načrtuje veliko programov za krepitev zdravja in želimo si, da bi te programe v prihodnje bolje povezali, se z njimi osredotočili na ciljne skupine in si prizadevali za merljive rezultate.

Borut Pogačnik, predsednik Združenja invalidov – Foruma Slovenije (Zifs)

Borut Pogačnik, predsednik Združenja invalidov – Foruma Slovenije (Zifs) FOTO: Tomi Lombar/Delo

Kot že v primeru covida-19, ko smo 20. marca 2020 prvi organizirali dežurno službo, smo tudi letos ob poplavah 4. avgusta še isti dan sestavili službo za pomoč ogroženim na terenu v programu Veriga psihosocialne oskrbe in druženja ter aktivirali Dežurno psihosocialno službo za pomoč in oporo ranljivim skupinam, kar je gotovo pripomoglo k zmanjšanju trpljenja najbolj ogroženih. Dežurna služba še vedno deluje vsak dan v tednu med 8. in 21. uro na številki 041 381 679.

Mislimo, da je treba zakone na področjih dolgotrajne oskrbe in celovite reforme zdravstva takoj začeti izvajati, saj je velik prepad med deklarativnim in resničnim. Pri svojem dnevnem delu na terenu ugotavljamo, da so največje težave pri uresničevanju pravic posameznikov v zdravstvu, ker nikakor ne zaživi noben eksperiment vlade, saj so čakalne vrste vsak dan večje. Težave na področju mentalnega zdravja pa tudi, kar sami rešujemo v okviru dežurne službe. Ocenjujemo, da je v državi okoli 160.000 ljudi z različnimi posledicami epidemije in tesnobnosti po letošnjih poplavah.

Izvajanje socialnih programov, kot so Veriga psihosocialne oskrbe in druženja, Dežurna psihosocialna služba za pomoč in oporo ranljivim skupinam ter Socialna materialna pomoč – kompenzacija invalidnosti, so popolnoma odvisni od finančnih sredstev, ki nam jih namenja fundacija FIHO in upamo, da bo v prihodnjem letu teh sredstev več, saj s 6789 evri na mesec za osem ljudi, ob delovanju vseh programov in ob vseh stroških, ni mogoče niti preživeti niti pomagati soljudem.

Omeniti je treba še dva programa, to je ozaveščanje javnosti o invalidih in invalidnostih, ki ga uresničujemo s pripravo radijskih oddaj že od konca leta 1994, saj smo pred mikrofone povabili več kot 2000 invalidov in drugih, ki jim pomagajo, pomembno vlogo ima tudi spletni časopis Sporočevalec, ki ga bere 45.000 bralcev. S svojimi programi bomo še naprej zmanjševali stereotipe in predsodke o invalidih, kot to počnemo že tri desetletja.

Carmen Rajer, predsednica Sekcije za socialno oskrbo na domu pri Socialni zbornici Slovenije

Carmen Rajer, predsednica Sekcije za socialno oskrbo na domu pri Socialni zbornici Slovenije FOTO: Simona Fajfar/Delo

Sekcija za oskrbo na domu je bila letos prisotna pri delovnih skupinah ministrstva za solidarno prihodnost, vezanih na dolgotrajno oskrbo. Velika večina predlogov, ki so jih člani in članice predstavili, je bila tudi upoštevana pri sprejemanju različnih pravilnikov s tega področja, na nekatere pa še čakamo. Sekcija je vse leto zagotavljala strokovno podporo vsem članom in članicam Sekcije za oskrbo na domu na nacionalni ravni.

Vsekakor je nujna reforma zdravstva, saj se naši uporabniki soočajo z dolgimi čakalnimi vrstami, ki posledično vodijo v bistveno večje odvisnosti od drugih oseb, kar se pozna tudi pri naši službi, saj se tudi mi soočamo z vse večjim številom čakalnih vrst za umestitev v storitev pomoči na domu.

Vsekakor je na tem mestu zelo pomembno tudi pomanjkanje kadra na področju pomagajočih poklicev, ukrepi zaradi povečanja nasilja med starejšo populacijo ter reforma šolskih sistemov na področju medgeneracijskega sožitja in gerontoloških vsebin. Pri oskrbi je nujno, da jo izvaja oseba s srcem in ljubeznijo, in tudi, da je na svojem poklicnem področju spoštovana in primerno vrednotena, kar pomeni tudi primerno plačilo za vse, ki delajo v skrbstvenih poklicih.

Vsekakor se bomo še naprej trudili za dobro naših uporabnikov in zaposlenih, sledili razvoju ter sodelovali pri vzpostavljanju nove zakonodaje na področju dolgotrajne oskrbe, saj bo ta tudi za nas predstavljala veliko spremembo, še posebno v prihodnjem letu 2025, ko bo uveljavljena tudi dolgotrajna oskrba na domu.

Dr. Otto Gerdina, direktor OPRO, zavoda za aplikativne študije

Dr. Otto Gerdina, direktor OPRO, zavoda za aplikativne študije FOTO: osebni arhiv

Leta 2023 je bilo ključno sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi, na katerega smo čakali več kot 20 let. Podpiram tudi ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in uveljavitev obveznega zdravstvenega prispevka, čeprav menim, da bi morali na širšem področju zdravstva odločneje določiti mejo med javnim in zasebnim, predvsem ko gre za tako imenovane dvoživke.

V zavodu OPRO smo največ pozornosti namenili napovedani pokojninski reformi in projektu Starizem: problem na obeh straneh starostnega spektra. V sodelovanju s Sekcijo za sociologijo časa SSD smo organizirali več pomembnih razprav, posvetov in okroglih miz o pokojninskih sistemih in dolgotrajni oskrbi, na katerih smo iskali rešitve, ki bi čim več ljudem omogočale čim bolj kakovostno življenje.

Stopnja tveganja revščine med starejšimi od 65 let je v Sloveniji škandalozna. Mislim, da ni nobenega opravičila, da ob vsem silnem napredku in bogastvu skoraj vsak peti starejši od 65 let tvega življenje v revščini. Še vedno čakamo na davčno reformo, s katero bi lahko napolnili državni proračun. Zakaj ne bi obdavčili premoženja, ki se skriva v slikah, zlatu, plovilih, delnicah in nepremičninah ter s tem pomagali tistim, ki pomoč najbolj potrebujejo, in financirali prilagoditve, ki so za dolgoživo družbo nujne: od ustreznejših standardov in normativov v domovih za starejše občane do širitve nabora univerzalnih temeljnih storitev?

Ključno nalogo zavoda OPRO leta 2024 vidim v izobraževanju mladih o problemu starizma, saj smo ugotovili, da gre za vrsto diskriminacije, ki so je deležni tako stari kot mladi. Pri tem se je treba zavedati, da smo vsi le začasno mladi, kar pomeni, da bomo starizem, če se mu ne bomo zoperstavili v mladosti, v starosti doživeli še enkrat. Leta 2023 smo v sodelovanju z Mladimi zmaji posneli kratek izobraževalni film o starizmu z naslovom »Koliko pa ti šteješ?«. Da bi z njim dosegli čim več mladih, smo ga objavili na youtubu.