Kako lahko uporabljamo divje rastline?

V vašem zavodu izvajate različne izobraževalne dejavnosti, predavanja, delavnice v naravi in daljše tečaje o prepoznavanju rastlin v naravi in njihovi zdravilnosti. Koliko se starejši udeležujejo teh izobraževanj?

Res je, v Zavodu za uporabno botaniko Divji vrt delujeva biologinja Andreja Papež Kristanc ter biolog, zdravnik in doktor toksikologije Luka Kristanc. Izvajamo različne izobraževalne dejavnosti, pri katerih rastline prepoznavamo v naravi in spoznavamo njihovo zdravilnost, užitnost in morebitno strupenost. Nekatera izobraževanja so namenjena strokovnjakom, na primer dvomesečni tečaj za zdravnike, druga pa ponujamo širokemu krogu navdušencev nad naravo. Takšne so enodnevne botanične delavnice, vikend tečaji divje kulinarike in nabiralništva ter 35-urni tečaj zeliščarstva.

Rastline se učimo uporabljati tudi v praksi, z njimi kuhamo in izdelujemo zdravilne pripravke. Vselej je na najinih delavnicah veliko starejših udeležencev, zlasti se zanje zanimajo mlade upokojenke, ki pogosto že marsikaj vedo o zeliščarstvu in nabiralništvu. V okviru zavoda se že nekaj let projektno povezujemo s Fakulteto za zdravstvene vede v Novem mestu, zeliščarsko usmerjenimi kmetijami in tudi domovi za starejše. Včasih pripravimo medgeneracijske dogodke, ki se jih udeležijo mladi in stari, s čimer se omogoči pretok idej in znanja v vse smeri.

»Našo floro sestavlja več kot 3500 vrst, s čimer za nekajkrat prekašamo angleško in le malo zaostajamo za nemško ali francosko. Pri nas so ljudje tradicionalno vključevali v prehrano okoli 150 v naravi rastočih rastlinskih vrst, sicer pa jih je užitnih še nekajkrat toliko,« pravita biologinja Andreja Papež Kristanc ter biolog, zdravnik in doktor toksikologije Luka Kristanc. FOTO: osebni arhiv

Ali starejše zanima nabiralništvo?

Seveda, mnogi starejši ljudje imajo še vedno živ spomin na čase, ko je bilo nabiralništvo še pomemben del v življenju ljudi. Nabirali so hrano za ljudi in krmo za živali, zdravilne rastline ter rastline, ki so jih uporabljali za druge namene, na primer za pletarstvo, barvanje tkanin in izdelavo lesenih izdelkov. Številne družine so si z nabiranjem gozdnih sadežev in zdravilnih rastlin zagotavljale dodaten zaslužek za preživetje še globoko v 20. stoletje. Lačni odraščajoči otroci so kot vir dodatnih kalorij in vitaminov kar na paši uživali jagode, šipek, črni trn, češmin in druge rastline. Rman, maline, jagode, borovnice in brin pa so nabirali tudi odrasli.

Včasih so bili ljudje vsekakor bolj povezani z naravo, zato mnogi starejši ljudje z odobravanjem gledajo na najino nabiralniško-zeliščarsko dejavnost. Tudi na letošnjem Festivalu nabiralništva, ki smo ga izvedli pretekli vikend z delavnicami po celi Sloveniji in v nedeljo s stojnicami, je bilo precej starejših obiskovalcev.

Kako bogata je Slovenija z divje rastočimi uporabnimi rastlinskimi vrstami?

Pregled literature pokaže, da so slovenski zeliščarji v zadnjih stoletjih uporabljali v svoji praksi več kot 500 zdravilnih rastlinskih vrst, kar dokazuje, da je bilo zeliščarstvo pri nas od nekdaj izjemno cenjeno in da živimo na vrstno izredno pestrem območju. Našo floro namreč sestavlja več kot 3500 vrst, s čimer za nekajkrat prekašamo angleško in le malo zaostajamo za nemško ali francosko. Pri nas so ljudje tradicionalno vključevali v prehrano okoli 150 v naravi rastočih rastlinskih vrst, sicer pa jih je užitnih še nekajkrat toliko. Naše samonikle užitne in zdravilne rastline so celovito opisane v knjigi, ki smo jo v začetku letošnjega leta izdali v Zavodu za uporabno botaniko Divji vrt. Vsako leto imamo dva viška nabiranja divjih rastlin za prehrano.

KARIKATURA: Marko Kočevar

Od marca do maja nabiramo zelišča, na primer čemaž in druge divje luke, penuše, vodno krešo, navadno regačico, navadno smrdljivko, srebrenke in koprive ter bukove, brestove in lipove liste. Od poznega poletja pa vse do novembra pa je čas za nabiranje plodov šipkov, glogov, breka, črnega trna, bezgov, rumenega drena in še mnogih drugih. V maju in juniju nabiramo zdravilne rastline, mnoge rastline namreč zacvetijo – glogi, rmani, zdravilna strašnica, kadulje, dobra misel, materine dušice, plahtice, ranjaki, osladi itd. Korenine in gomolje, na primer hrenove, topinamburjeve ali baldrijanove, pa izkopavamo jeseni ali zgodaj spomladi.

Na kaj je treba biti pozoren pri nabiranju divjih rastlin?

Najpomembnejše je, da se rastline naučimo dobro prepoznavati, pri čemer moramo vselej uporabljati vse čute in biti pozorni na podrobnosti. Menim, da mora vsakdo, ki rastline nabira v naravi, najprej dobro spoznati vse strupene vrste, še posebej pa tiste, ki jih je mogoče zamenjati z užitnimi. Najhitreje se o teh zadevah podučimo, če se v naravo sprehodimo z izkušenim strokovnjakom, seveda pa nam prav pride tudi dobra literatura, ki je pri nas ne manjka. Pomembo je tudi to, da rastline nabiramo na neoporečnih rastiščih in da zavarovane vrste vselej pustimo v naravi.

Katere rastline dobro vplivajo na naše zdravje in katere imajo škodljive učinke?

Težko je posploševati, vsaka rastlina vsebuje unikaten nabor učinkovin, ki so lahko za nas koristne ali pa nam škodujejo. Določene spojine so v pravih odmerkih lahko zdravilo, v prevelikih pa strup. Kdor dobro pozna delovanje človeškega telesa in hkrati tudi kemijsko sestavo zdravilnih rastlin, lahko z njimi uspešno zdravi. Sam kot zdravnik konvencionalno terapijo pogosto dopolnim oziroma optimiziram s fitoterapevtskim pristopom. Rastlinski pripravki lahko na primer pridejo zelo prav pri obravnavi različnih kožnih obolenj, pri driskah in zaprtju, za pomiritev in krepitev psihofizičnih zmožnosti pa tudi pri zdravljenju okužb dihal in sečil, težav s povečano prostato, depresiji in še pri marsičem. Izkušen fitoterapevt lahko pri svojem delu uporablja več sto vrst zdravilnih rastlin in gliv.