Dve leti ni tekmoval zaradi starizma

Dvainosemdesetletni Ive Dovžan, ki je bil doslej v samem vrhu našega kasaškega športa, med letoma 2010 in 2012 ni smel tekmovati. Takrat je dopolnil 70 let in po pravilih je bil to konec njegove tekmovalne kariere, čeprav je na tekmah doma in v tujini dosegal odlične rezultate. »Najraje bi se zjokal,« se spomni časa, ko je kasaške tekme spremljal izza ograje: »A sem se boril, ker je bilo krivično. To je bil starizem.«

Ive Dovžan, kitarist, komponist in soustanovitelj Ansambla Mihe Dovžana, sicer starejši brat slovenskega citrarja Mihe Dovžana, je pri 45 letih glasbeno kariero zamenjal za kasaštvo. »Pozno sem začel tekmovati, a sem leta 1987 dobil prvi pokal,« se spominja začetkov športne kariere. Treniral in tekmoval je z več kot 20 konji, med katerimi pa vsi niso bili dobri, tako da se je prenekatera sezona končala neuspešno. Vendar je 180-krat stal na stopničkah, od tega 47-krat na najvišji.

»Najbolje mi je šlo po 70. letu. Bog mi je dal odličnega konja in sem pri tej starosti nanizal še 15 zmag,« pravi voznik, ki hodi na tekmovanja v Sloveniji, na Hrvaškem, v Italiji, Nemčiji in Avstriji. Ker je še vedno vitalen in odličnega zdravja, si je lani kupil novega konja, ki ga zdaj trenira in pripravlja za dirke, ki se začnejo aprila.

Toga pravila

Toda lahko bi bilo drugače in bi moral tekmovalni šport popolnoma opustiti. Leta 2010, ko se je bližal njegov 70. rojstni dan, se je bal, da kasaške vozniške licence, ki je pogoj za udeležbo na tekmovanjih, ne bo dobil. Voznik pridobi prvo licenco tako, da opravi izpit, ki je sestavljen iz teoretičnega in praktičnega dela, potem pa mu jo vsako leto podaljšujejo. »Takrat sem imel profesionalno licenco, ker sem dosegel več kot 25 zmag,« razloži Ive Dovžan. Toda s Kasaške zveze Slovenije so ga obvestili, da mu je po pravilih Evropske kasaške zveze (UET) zaradi dopolnjene starosti 70 let ne morejo več podaljšati.

Kasaške dirke so zato, ker vozniki vozijo zelo blizu drug drugemu, tudi nevarne. FOTO: Osebni arhiv

Začel je iskati možnosti, da bi vendarle tekmoval: pridobil si je izvedensko mnenje psihologa in športnega zdravnika, da je zmožen tekmovanja na kasaških dirkah, poskusil se je včlaniti v zagrebški kasaški klub, kjer niso imeli omejitve 70 let, Kasaški zvezi Slovenije je dal predlog, naj spremeni pravilnik oziroma doseže, da bi Evropska kasaška zveza v Parizu spremenila pravila. Pisal je tudi dunajski filiali UET in na zvezo v Parizu, a mu niso odgovorili.

»Tekmoval bi lahko tudi z dnevnimi vozniškimi licencami, ki se izdajo izjemoma, pa jih na naši zvezi in v klubih nisem mogel dobiti,« se spomin­ja obdob­ja med 2010 in 2012. Na dirkah v Italiji, na Nizozemskem in v Nemčiji je spremljal voznike, ki so že pred časom dopolnili 70 let, a so vseeno lahko nastopali: »Pri nas pa ni bilo mogoče, da bi mi malo pogledali skozi prste in bi lahko tekmoval.« Še več: neki funkcio­nar je zvezi celo zagrozil, da jo bo prijavil UET, če bi Dovžanu podelili licenco.

Pravnica, tudi konjarka, je sogovorniku pritrdila, da je s pravili nekaj narobe, saj je 14. člen ustave popolnoma jasen in prepoveduje diskriminacijo zaradi osebnih okoliščin, h katerim spada tudi starost. To, da mu voz­niške licence ne podaljšajo, pa je kraten­je pravic zaradi osebnih okoliščin – starosti.

Nemški primer pred sodiščem

Podobno se je dogajalo še vsaj 20 voznikom po Evropi, ki so dali primer na nemško sodišče. To je po dveh letih razsodilo, da starost ni zadosten razlog za nepodelitev licence in prepoved tekmovanj. Potem je nemška kasaška zveza spremenila pravila tako, da prosilcem, ki so starejši od 70 let, izda vozniško licenco, če z zdravniškim potrdilom dokažejo, da lahko brez nevarnosti sodelujejo na dirkah.

Kasaštvo je po drugih državah znan in uveljavljen šport. FOTO: Osebni arhiv

Zaradi nemškega primera je pravila spremenila tudi Kasaška zveza Slovenije in Ive Dovžan je leta 2013 spet dobil vozniško licenco. Njegovo življenje se zad­njih 40 let vrti okoli kasaštva, pravi: »To je način življenja.« Sam skrbi za svojega konja, kar pomeni, da je že zjutraj ob pol sedmih v hlevu. Poskrbeti mora, da konj ostaja v kondiciji s primerno hrano in treningom, tudi tako, da ga vsak dan vpreže v sulki. »To so živahne živali,« razloži o kasaških konjih in o športu, ki mu – žal, doda – v drugih državah namen­jajo veliko več pozornosti kot pri nas.

Razloži še, da ima po statistiki Kasaške zveze Slovenije manj zmag, kot jih je v resnici dosegel, ker štejejo samo zmage v samostojni Sloveniji, ne pa tudi pred tem. Kot da svet pred tem ni obstajal: »Sem dokazoval, da je neumnost, da ne priznajo zmag, ki so bile dosežene v prejšnji zvezi, pa se ni nič spremenilo.« Pa tudi starizem, ki ga je najbolj prizadel med letoma 2010 in 2012, ni tako redek, še sploh po tekmi: »Se mi je zgodilo, da mi je kakšen mlajši tekmovalec poočital, da kaj pa tekmujem pri teh svojih letih in da naj raje grem v dom za starčke.«