Zmagati na šolskem tekmovanju

Ko sem bila majhna, sem za pusta hotela biti princeska. Že mesece prej sem imela v mamini omari ogledano črno obleko z rožami, ki se mi je zdela vrhunec mode. Na pustni torek sem dobila še kartonasto krono in v šoli se (tako se mi je vsaj zdelo) nihče ni mogel kosati z mano.

Naslednje leto sem izjavila, da bom spet kraljična. »Ne moreš, to si bila že lani,« mi je skušala dopovedati mama. »No, bom pa cesarična,« se nisem dala.

S pustom je povezan tudi eden od mojih najbolj travmatičnih otroških spominov, ko sem bila doma izdelana reklama za pralni prašek. V belih rjuhah z nalepljenimi škatlami raznih persilov sem bila videti obupno. Hrepenela sem po kraljični. In cesarični.

Kot mama tretješolke vem, da danes s kupljenimi kostumi na šolskem pustnem tekmovanju nimaš šans. Tega sva se naučili lani, ko je bila hčerka kot popolna policistka iz trgovine, specializirane za pustne kostume, na razrednem tekmovanju tretja, zmagal pa je slabo izdelan pomfri. Že takrat sem ji predlagala, da bova letos kostum izdelali sami.

Dva dni pred pustno soboto sem v ledenem mrazu stala v kači pred trgovino z blagom. Živčni starši iz vse Ljubljane smo bili očitno na isti misiji: zmagati na šolskem tekmovanju.

S hčerko sva sklenili, da bo za pusta sonce. Že pred dvema tednoma sva kroglice iz stiropora pobarvali v planete. Bili so krasni, dokler ni čopiča pograbil naš triletnik, ki se mu je osončje očitno zdelo preveč monotono. Merkur in Neptun je dodatno okrasil.

Zdaj imam doma sedem metrov rumenega tila, dva metra elastike, nekaj metrov žice, hulahup obroč, ki bo držal planete, in bolj malo upanja na zmago. O mojih ročnih spretnostih dovolj pove podatek, da sem morala za to priložnost v šiviljski trgovini kupiti – igle.

Na srečo v moji omari visi črna obleka z rožami. Morda je letos pravi čas, da tudi hčerko vpišem v klub modrokrvnežev.