Življenje na gradbišču

Pet let po travmatični prenovi spodnjega nadstropja našega starega dvojčka sem se ojunačila za prenovo zgornjega nadstropja. Sočasno so dela začeli v službi, najhuje pa je, da ta čas poteka tudi prenova lokala, kamor hodimo na kavo. Namesto redkih mirnih trenutkov v dnevu ob srkanju kave prežim, kdaj mi bo na glavo padel kos ometa.

Ker je spalnica v razdejanju, spim na jogiju sredi dnevne sobe in hrbet mi ni hvaležen. Imam nove cimre, mačka, ki misli, da sem tam zato, da ga vso noč čohljam, in dva morska prašička, ki ne razumeta, da tema pomeni spati, in povzročata neznosen hrup.

Vse obleke, ki jih nosim, so v kartonasti škatli z napisom »Agata biznis«. Vse, ki bi jih rada nosila, so v škatli v kleti, zasute z vsaj petdeset škatlami, in nobene možnosti nimam, da se prebijem do njih.

Edini vzrok, da sem še pri zdravi pameti, je naš zidar, ki je – normalen. Včeraj sem prišla iz službe in ga vprašala, kako napreduje. Povedal mi je, da je naletel na nekaj težav. Stena, ki sem jo hotela podreti, je nosilna in tega nikakor ne priporoča. Okno, ki sem ga želela sredi sobe, je lahko le skrajno levo ali skrajno desno, na sredini je namreč špirovec.

Vratne odprtine so preširoke za poceni vrata iz trgovskega centra, treba jih bo izdelati po meri, kar pomeni, da bodo bistveno dražja. Tapete, ki jih odstranjuje, so pritrjene s super lepilom, ki so ga nehali izdelovati konec 60. let, odstranjevanje mu bo vzelo bistveno več časa, kot je načrtoval.

Vprašala sem ga, ali bo kaj spil. Prva dva tedna ni želel ničesar, vse je nosil s seboj, tokrat pa je bil jedrnat. »Bom, karkoli imate.« Nazdravila sva na nove izzive in pomislila sem, da lahko človek v življenju veliko prenese, če ima ob sebi nekoga, s komer lahko deli bremena. Ali vsaj kozarec vina.