Življenje je vrtiljak

Vrtiljak je vsako leto bolj zarjavel in glasno škripa, avtomobilčki so v vse slabšem stanju, ampak za otroke so atrakcije na robu mesta vrhunec počitnic. V lunaparku delajo vedno isti ljudje. Gospa s svetlo pobarvanimi lasmi skrbi za avtomobilčke, vedno nosi kapri hlače, ko pospravlja avtomobilčke v ravno vrsto, pa ima med prsti cigareto, od katere se vrtinči modrikast dim.

Glavna znamenitost je vlak smrti, ki si ne zasluži tega imena. Nima lupingov ali kakšnih drugih akrobacij, a po vožnji mi je vseeno še pol ure slabo. Najprej nekaj krogov vozi vzvratno, vijuga gor in dol, sledi še vožnja v pravi smeri. Nad vlakom sta košarkarska koša, s katerih na vrvi visita žogi. Vsi si prizadevajo, da bi žogi spravili v obroč, a ko komu uspe, se žoga zatakne v obroču, dokler je skrbnik s palico ne zbeza ven, in lov na zadetek se znova začne. Skrbnik vlaka je bil, ko sem začela hoditi na otok, mladenič, zdaj je v petem desetletju življenja. Medtem ko sedim na klopi in čakam, da me mine slabost, preostali družinski člani pa so na še eni vožnji, ga opazujem. Najprej žogo dvakrat ali trikrat zbeza iz obroča, potem se mu ne ljubi več in mirno obsedi v nadzorni sobi, stekleni kabini, iz katere skrbi tudi za posebne učinke, glasbo, umetno meglo in letošnjo novost – krike, ki se tu in tam razlegajo iz zvočnika.

Vsako leto se v lunapark odpravim strahoma, vedno mislim, da so ga dokončno zaprli in bomo razočarani. Letos sem prvič pomislila, da bi nas lahko zarjaveli vrtiljaki s konjički, labodi in kočijami ter škripajoč vlak vse preživeli. Čas ne prizanaša nikomur, ne lunaparku ne nam. Zato vstanem, kupim žeton in grem na še eno vožnjo. Nikoli ne vemo, koliko nam jih je ostalo.