Življenje po volitvah

Preživeli smo še en praznik demokracije, udeležilo se ga je 41 odstotkov volilnih upravičencev. Zanima me, koliko od teh se je zaradi politike skregalo z družino, prijatelji in sosedi. Z mamo sva imeli o tem kar nekaj burnih telefonskih pogovorov, v katerih sva vztrajali na okopih. Naj napišem le, da so po volitvah najini pogovori precej krajši. Da obe pozabiva na praznik demokracije, bo trajalo nekaj časa, ampak vseeno manj, kot bo trajalo, da se naši politiki zmenijo, kdo je pravzaprav zmagovalec in kdo poraženec.

59 odstotkov Slovencev, ki se volitev niso udeležili, se najbrž po tihem strinja z mislijo Viktorja Ivančića, ki je na portalu Novosti zapisal: »Namesto da vas boli duša zaradi dejstva, da bo oseba, ki bo v evropskem parlamentu zastopala vaše interese, avtomatsko vredna najmanj desetkrat več od vas (plus druge ugodnosti), je bolj zdravo, da vas boli džon za to, kdo bo zastopal vaše interese v evropskem parlamentu.« Res je, devet izbrancev se bo mastilo z bruseljsko pečenko, rezali si bodo debele kose, narod pa bo še naprej prežal na akcije in izrezoval kupončke za popuste.

Le malo stvari nas tako deli kot politika. Še dobro, da je pred nami cel kup športnih spektaklov, ob katerih bomo spet enotno navijali za naše. Idilo bo pokvarilo le, če se bosta na Touru za zmago udarila Pogačar in Roglič. Tisto nas bo razklalo še bistveno bolj usodno kot strankarska pripadnost.

O vsem tem sem na volilno nedeljo razmišljala pod borovcem v Strunjanu in si privoščila prvi letošnji skok v morje. Ne glede na to, s čim te življenje zastruplja in razburja, je pogled na morje vedno zdravilen. Odštevam dneve, ko si bom popolnoma opomogla od vseh političnih in športnih pretresov. Skupaj s sonarodnjaki se bom v odstotku, ki bo veliko višji od udeležbe na zadnjih volitvah, odpravila na Hrvaško.