»Nocoj bomo proslavljali!« se je ob končanju dolge, predolge karantene zaradi covida-19 v samopostrežni trgovini veselil Newyorčan srednjih let. »Zakaj sploh še nosimo tole?« je prodajalka s prstom pokazala na masko na svojem obrazu, a tudi na nasmeh na njem.
Največje ameriško velemesto, ki živi na svojih ulicah in v parkih, je pandemija na začetku še posebej močno udarila, ni se bilo kam skriti pred hladilnimi tovornjaki, začasnimi mrtvašnicami, kdor se je mogel in hotel, se je izselil. Zdaj parki spet vabijo poulične glasbenike, ljudje posedajo po tratah. Prihodnost je pomirjujoče vračanje v preteklost.
Številne rane bodo ostale. Na grozo minulega leta spominjajo trgovine, ki so zaprle svoja vrata, grafiti, ki so ostali po demonstracijah in razbijanjih, zdi se, da je več brezdomcev in da je mesto izgubilo del prejšnjega blišča. Zastavljajo se tudi stara in nova vprašanja o odgovornosti za tisoče mrtvih, potem ko je tudi newyorški guverner bolnike vračal v domove za ostarele in s tem povzročil požar, in res so ZDA prav te dni presegle žalostni rekord 600.000 smrti zaradi covida-19.
A je zdaj tudi New York dosegel sedemdesetodstotno cepljenost odraslih in upanje se vrača. Klepet z neznancem bo mogoč brez zoprne misli nekje v ozadju možganov, da je lahko naš morilec.
Tam nekje je še strah pred novimi sevi pandemije, ki neusmiljeno pobijajo v nekaterih drugih delih sveta, v letu groze so tudi Newyorčani svojo ranljivost spoznali v vsej njeni moči. Zastavljajo se vprašanja, od kod v resnici izvira virus, kdo kaj prikriva in ali so heroji, ki so jih slavili, le tragično moteča se človeška bitja. Ljudje vedo, da se neprijetnim vprašanjem ne bo mogoče izogniti. Vendar je zdaj čas za veselje in praznovanje, mesto, ki je na začetku pandemije še posebej trpelo, pa tudi vsem drugim sporoča, da smo vsaj v tem boju zmagali.
Komentarji