Pisma iz preteklosti

Predstavljaj si najin poljub, najin objem, je pred 80 leti svoji Iris pisal britanski vojak, ki se je boril na severu Pakistana. Pismo ni nikoli prispelo na naslov, saj je ladjo SS Gairsoppa, ki je februarja 1941 iz Indije potovala proti Liverpoolu, blizu irske obale potopila nemška podmornica in je dolgo veljalo za izgubljeno tudi vse, kar se je z njo potopilo globlje od Titanika. Pred desetletjem so zaklade potegnili na kopno in največji med njimi niso tone srebra, ki so jih tudi našli, ampak 717 pisem, ki zaradi pritiska drugega tovora niso bila uničena in so jih z veliko truda ohranili. Shranjena v londonskem muzeju dajejo upanje in omogočajo hrepenenje sredi grozljive vojne.

Celo pandemija, ki nas prizadeva zdaj, vsej svoji grozljivosti navkljub ni primerljiva z razdejanjem druge svetovne vojne. Tedaj ni napadal virus, ki se mu lahko izognemo, če ostanemo doma in se ustrezno zaščitimo, ampak so ubijali v morilske stroje spremenjeni ljudje. Danes nam tudi ni treba tedne, celo mesece čakati na pošto, zlasti ne na elektronsko, zato pa je naše pisanje večinoma bolj površno. Ker smo lahko v stiku vsak dan, pogosto ne razmišljamo o elegantnih stavkih in opisih.



Seveda razveseli tudi preprost »kako si«, pisma iz preteklosti pa so vendarle fascinantna. Vsa z ladje SS Gairsoppa niso romantično obujanje nekdanje sreče. Neki vojak je poročal sestri, da so mu zaradi gangrene na nogi zdravniki dali le nekaj dni življenja, pa je preživel, drugi o težkem kopanju strelskih jarkov. Nekdo je poslal izrezek iz časopisa o iskanju soprogov za pet sester z dopisom, da ni denarja za njihovo doto, a naj bi to obilno nadomestili njihova mladost in lepota.

Skenerji in algoritmi končno omogočajo prebiranje v muzeju v Haagu shranjenih pisem s konca 17. stoletja, ki bi jih med odpiranjem poškodovali. V enem od pisem se francoski pravnik pritožuje bratrancu, da mu še ni poslal dokumentov za dediščino. Življenje tudi v starih časih pogosto ni bilo romantično.