Za žensko pri štiridesetih super

V drugem razredu osnovne šole smo pri slovenščini pisali spis o šolskih počitnicah. Opisovala sem, kako sva z mamo uživali v zimskih radostih in zapisal se mi je stavek: »Mama je drsala dobro, za žensko pri štiridesetih super.« Ko je mama doma prebrala moje remek delo, je vila roke, da bo učiteljica celi vasi raztrobila, kako stara je že.

Z mojo teto je bilo še slabše. Že kak mesec pred štiridesetim rojstnim dnevom je začela neutolažljivo jokati in vsakemu, ki jo je bil pripravljen pol minute poslušati, je razložila, da »sem pa zdaj z življenjem na polovici.« Jadikovanje je ustavila njena mlajša sestra, moja mati, ki jo je nedolžno vprašala, kako je vendar lahko tako sveto prepričana, da jih bo dočakala osemdeset.

Meni je hčerka v šoli sramoto naredila že pred okroglim jubilejem, ko je učiteljici v šoli zaupno povedala, da mora doma mami puliti sive lase, nato pa mi je predala sporočilo delavke v prosveti, da mi bo tako zraslo le še več novih. Zdelo se mi je, da je s tem dno doseženo in se bom z okroglim jubilejem soočila stoično.

Na srečo smo z Nedelom prav na dan okrogle obletnice lovili tiskarno, zato za krokodilje solze ni bilo časa. Hčerka je po celi kuhinji in dnevni sobi izobesila zastavice, na katerih se je svetila številka, ki mi sploh ni delovala simpatično. Po kozarcu penine in kosu torte je številka vedno bolj bolščala vame in zamrmrala sem, da me čaka branje člankov in se opotekla v zgornje nadstropje.

V petek zvečer, ko je bil časopis že na poti do bralcev, sem prišla domov in pred hišo videla parkirane avtomobile s štajerskimi tablicami. V kuhinji je bila zbrana moja ljuba familija. Ker sem bila zadržana do zabave v času omikrona, so jo prinesli s seboj. Miza se je šibila od domačega vina, narezkov, tort, rogljičkov in peciva.

»No, draga moja, pa je končno doletelo tudi tebe,« je zadovoljno pripomnila sestrična.