Družinska sreča na kolesu

V teh časih med nami, domorodci, ni težko prepoznati turistov iz tujine. Tako redki so, da so jih veseli še tisti, ki jim običajno gredo na živce. Prinašajo upanje, da se bo svet nekoč spet vrtel vsaj približno tako, kot smo bili vajeni.

V Sloveniji trenutno hibernira mlada petčlanska družina iz Švice, ki se je k nam po dolgem potovanju pripeljala s kolesi. Samo zase in za počasno odkrivanje neznanih dežel si je družina vzela leto dni, preden bo prvi od otrok postal prvošolček. Ko so maja lani prvič zavrteli pedale, najbrž ni bilo dežele brez covida. A so ga vzeli kot eno od okoliščin, na katere je treba računati. Potovanje je pač nenehno prilagajanje. Oče in mama vozita vsak svoje električno kolo, za seboj pa vlečeta kolesarski prikolici z najnujnejšo prtljago in živim otroškim tovorom. Dva fantka in deklico, nihče še nima šest let. Najmlajša je punčka, konec poletja je nekje sredi Črne gore upihnila prvo svečko na torti.

Morda ste nanje naleteli na praznično okrašenih ljubljanskih ulicah, morda prav danes drsajo v Domžalah, saj sta se fanta navdušila nad novim športom. Ni jih težko prepoznati: oče z živahnim podmladkom govori nemško, mama poljsko. Še nekaj jezikov obvladata, naučila sta se jih med študijem in potovanji. Ni jim za slavo ali rekorde, niti kilometrov in premaganih nadmorskih višin ne seštevajo. Zanimajo jih nove izkušnje, nova doživetja, vonji in okusi sveta, ki ga doma ne moreš spoznati.

»Če si radoveden in odprtega duha, nikjer ni dolgočasno. Vedno naletiš na stvari, ki jih je vredno odkriti,« pravi oče, potrditev pa so tudi otroci, ki si sami najdejo zabavo, kjer koli se ustavijo. Menda bi se tudi nekateri njihovi znanci radi podali na takšno avanturo, a ne morejo, ker … skozi svoj pogled vidijo preveč ovir. »Vsak ima izbiro, pomembno je, da ga tisto, kar izbere, osreči,« pravi samozavestni mladi oče.