Pica Solzica

Če me usoda pelje, no, bolj jaz njo za volanom, vsaj približno mimo Kranjske Gore, se ji težko odpovem.­ Ja, se strinjam, zdaj je prenapolnjena pa že dolgo tako in tudi drugače prenapihnjena. Ampak človek slej ko prej začne dihati na spominske škrge.

V Kranjski Gori sem preživel najlepše tedne otroštva s staro mamo, prvo mesto si gorenjska vas deli z Logarsko dolino. Bivala sva v Železničarskem domu, v sobi z dvema posteljama in umivalnikom, veceji so bili skupni. Bil sem z odstopanjem najmlajši gost, pa mi ni bilo nikoli dolgčas. Tam se je zbiralo staro in precej staro, zvečer se je balinalo, šef je bil strog, a prijazen, njegova žena samo prijazna, pa verjetno pridna, Kranjska Gora pa mi je nudila pogled na gore, mini golf in igralni avtomat ter džuboks v kleti hotela Kompas. Verjetno še kaj, ampak ne pomnim. Dom železničarjev je bil potem bojda dolgo krajevna sramota.

Ko sem se minulega Gospodovega dne iz Avstrije vračal v lepo našo, je bilo v centru Kranjske Gore kaj drugega kot pregnečavo, in naključno sem za Mercatorjem zavil levo. In naletel na dom, opran sramote, ki ima zdaj prilepljeno tudi picerijo in restavracijo.

Parkiral sem, sedel, naročil pico. In pivo. Morda je prevesilo dejstvo, da sem dve uri prej onkraj meje odbicikliral svinjski vzpon in sem bil čustveno ranljivejši. Verjet­neje pa so me zgolj zasuli spomini na dneve, ki so se mi dogajali, na pamet preračunano, pred malone pol stoletja.

Čakajoč na hrano, srebajoč hmeljnik, sem za sončnimi očali komaj zadrževal občutke iz ... zdaj sem se spomnil, v domu sem spremljal med drugim nogometno svetovno prvenstvo leta 1974. V nosu me je peklo, v grlu nekoliko dušilo, na mizo je prišlo naročeno, sam pa sem se tolažil s pesemsko priredbo prekmurskega poeta: Či bi moja skuza, či bi moja skuza, či bi moja skuza, na pico spadnola ... Bi bila pica premočena. Tako pa sem bil le jaz. Notranje in po kosmatem hrbtu.