Mi, Slovenci

Bila je s soncem obsijana zimska sobota in na priljubljenem smučišču na avstrijskem Koroškem ni bilo težko ujeti slovenske besede. Slovenci smo tam redni gostje, mnogi se na odlično smuko odpeljejo tudi za en dan. Tudi koč je na pretek in nevede smo izbrali prav tisto, ki so jo tisto popoldne skoraj v celoti zavzeli Slovenci.

Pri mizi na levi je par med srkanjem aperolspritza debatiral v slovenščini, ko so na našo mizo pomotoma dostavili šmorn, so se oglasili tisti za nami, ki jim je bil namenjen – spet po slovensko. Med mizami je moška družba med pogovorom v slovenščini iskala svoje mesto. Medtem ko sem se ozirala, ali je med pisano druščino tudi kakšen znanec, se je pri mizi pojavil natakar in že smo naročali – po slovensko. Po domače. Kot stari znanci, ki jih povezuje skupni jezik. Le da to nekateri razumejo kot dovoljenje za prestop meje.

Z naročili nismo škrtarili, sprejemal jih je z nasmehom in polglasnimi komentarji. Vmes si je nekdo zaželel tudi vodo. »Gospa bo vodo? Ja, itak,« si je vzvišeno zamomljal v brado. Beseda je dala besedo, povedali smo, da smo nekateri iz Ljubljane, on pa da je iz Koroške. »In vi najbrž nimate pojma, kje sta Slovenj Gradec in Prevalje,« je sklenil. Kolegica mu je predlagala, da bi lahko tudi on spil kakšen kozarček, tako, za dobro voljo, v moji glavi pa se je zavrtel film iz časov, ko je imel v gostilni vedno prav natakar, gost pa je bil le nepotrebna motnja v njegovem rajonu. Iz časov, ko smo, resda le študenti, naročali skoraj ponižno, da ga ne bi na lestvici nerazpoloženosti spravili še prečko niže.

Nič ne rečem, tisto soboto je bila postrežba pod belimi vršaci korektna in hitra, le začimbe so bile nepotrebne, pa tudi naročili jih nismo. Sem se pa vprašala, ali naš rojak takole po domače postreže tudi gostom, ki govorijo druge jezike. Je že res, da je prijetno na drugi strani meje naročati v materinščini. Še bolje pa je, kadar natakar, če že sika, to počne v jeziku, ki ga ne razumem.