Za ovinkom je ... pomlad

Skoraj tu je. Za ovinkom je. Pomlad. Tudi Tom Waits po radiu je ne more zadržat.

Nared so ptice in svati. Ob morju prvi jadralci in škržati. Vrane po drevesih zbrane. Na tržnici zopet sveži kiviji in banane. In sonce spet bolj rano vstane. Zajtrki na balkonu. Frotirasti šlafroki in lahkotne pižame. Delo med listanjem domače šelesti. Copat s prekrižane noge zdrsi. Obetavne na drugi strani so vesti. Celo 'part' tam zadaj je manj, se zdi. Sosedova prikupna Lola iz dvigala hiti. S smrčkom pozdravlja belo Vitalie. Ime ima po Rimbaudovi materi. Ferentov vrt počasi zeleni. Dve gospe z očali veselo klepetata ob take-away kavi. Mičeva stranka zunaj na cigareti, v laseh s folijami. Iz zvočnikov parkiranega audija Zucchero in Bocelli donita. Ma che mistero, è la mia vita. Mlada fant in dekle za drevesom skrita. Sramežljivo poljube lovita. Skupina znanih gospodov gleda TV v izložbi. Modri Woltov kolesar mimo drvi. Po pici iz Parme za njim zadiši.

Vprašanje v mislih se zastavi. Bomo s pomladjo v lokalih končno lahko spet sedeli. Pili. Jedli. Se smejali. Brneč zvok vespe v daljavi. Živžav ob možakarju v uradni opravi. Nekdo mu kazen oporeka. Na vogalu Igriške Domača peka. Lunce. Torta Esterhazy. Sladka meka. Drama vedno znova kot dama. Pred njo z rdeče-modro oblečenima dvojčkoma mama. Zelena Ljubljanica reka. Naključna trojka se opoteka po očitno prenapornem treningu teka. Odstrta okenska žaluzija. Na polici sveže dostavljena Marjanova geranija.

Trenutek za on-line filharmonijo. Vivaldijeva Primavera. Queen in Boemska rapsodija ... Sezonska resnica. Pavčkova pesmica. O rdečici čez obe lici. O pomladi. Ko se bomo imeli (spet) bolj radi.