Pesmi vojne

»In ti mi boš krvava tekla!« je pred prvo svetovno vojno svoji Soči napovedoval Simon Gregorčič. »Komaj rojén, že goriš v ognju večera,« je pesnil Srečko Kosovel. Ob krvavih zorah 20. stoletja so tudi slovenski pesniki vedeli, kako pogosto človeštvo niha med nebesi in peklom, svetlobo ljubezni in krutostjo maščevanj, mi pa smo v zadnjih desetletjih to slutili predvsem iz zgodovinskih knjig in zbirk poezije.

»Krasna si, bistra hči planin,/brdka v prirodni si lepoti,/ko ti prozornih globočin/nevihte temne srd ne moti,« je še upal goriški slavček. »Vse je ekstaza, ekstaza smrti! Zlati stolpovi zapadne Evrope,/kupole bele – (vse je ekstaza!)/vse tone v žgočem, rdečem morju,« je že vedel drugi.

Kdo bo pesnik ukrajinske, vseevropske tragedije, ki divja pred našimi očmi? Spet je avtokrat udaril po gongu vojne na stari celini, ki je z michelangeli, voltairi, lockeji – in gregorčiči ter kosoveli – svetu dala najboljše, z dvema svetovnima vojnama in neštetimi drugimi spopadi pa tudi najslabše. Komaj smo si malo opomogli po virusu, že se pred našimi očmi dogaja zgodovina, ki jo, kot vedno, dojemamo z zamikom.

»Zgodovina nas opazuje!« je med inavguracijo ameriškega predsednika Joeja Bidna svojo pesem brala Amanda Gorman. Demokracija je lahko občasno zadržana, a ne more biti nikoli za stalno poražena, je zatrjevala, vendar je pri 24 letih še zelo mlada.

»Hrib, na katerega se vzpenjamo«, če je z njim mislila demokracijo, je v očeh zgodovine prav tako mlad. Le dobra polovica držav sveta se kiti z demokratičnim sistemom vladanja, v večini njih se starejši še spomnijo avtoritarne vladavine. Le peščica demokracij je starejših od stoletja, zelo redke še dlje.

»Vsakdo stoji na srcu zemlje sam,/s sončnim žarkom preboden:/in je takoj večer,« je pesnil še en bard prve svetovne vojne, italijanski nobelovec Salvatore Quasimodo. Nihče nima časa za prinašalce teme.