Virtualni pobeg pred norostjo tega sveta

Pred pandemijo sem vsako leto obiskala najmanj eno razstavo v katerem od večjih evropskih mest. Potep po Albertini, kosilo v centru Dunaja in kos saherice so mi vsakič znova dali energijo in motivacijo, da sem se spopadala z realnostjo vsakdana, kot mi jo dajeta (sicer precej pogosteje) nova knjiga ali ogled gledališke predstave.

Pred časom sem pisala, kako neznansko si želim v miru opazovati Vincentovo Zvezdnato noč nad Rono in preštevati njegove Sončnice v Padovi, a mi je potovanje preprečil virus. Nekajkrat me je potolažil obisk Narodne galerije v Ljubljani, ki ima v vsakem trenutku razstavo, s katero me zna zmamiti. Lani sta bila »a must see« Hinko Smrekar in mojster portretne fotografije Nadar, v kratkem bom šla spet pokukat k Ivani Kobilci.

Tarnanje in čakanje, da se ukrepi sprostijo in postane življenje nekoliko lažje, sta se mi na neki točki zazdeli neproduktivni, zato sem pogosto uporabila vsaj približen nadomestek za prepih glave in duha – virtualne muzeje. Eden mojih najljubših je muzej Fride Kahlo. Kateri oboževalec izjemne slikarke ne sanja o obisku slovite Case Azú​l, tako imenovane Modre hiše v Mehiki? V prostorih, v katerih sta živela z Diegom Rivero, je povsod čutiti Fridinega duha – tudi na ekranu gledalca presunejo žive barve.

Ko se naveličam Mehike, se lahko z nekaj kliki preselim na drug konec sveta, v Amsterdam, in seciram Nočno stražo slovitega Rembrandta. Pred kratkim so na spletu objavili najbolj podrobno fotografijo tega umetniškega dela doslej – ena slikovna pika je manjša od človeške krvničke.

Kaj pa je vaš ikigaj?

Nato skočim na drug konec mesta, da potrkam v virtualni van Goghov muzej. Eden bolj znanih Fridinih citatov je: »Zakaj bi potrebovala noge, če pa imam krila, s katerimi lahko letim.« Čeprav je njen izrek osmišljen v hudih bolečinah, nam v sedanji realnosti še kako prav pride, da ohranimo zdravega duha.