Vinkove cvetlice

Februarsko jutro. Vožnja z Brnika. Iz zvočnikov takti pesmi Flowers (Cvetlice) sugestibilno prešinejo misli. Izvoz za Šentvid, v Zavod sv. Stanislava. V tem spokojnem prostoru sem bila nazadnje pred leti, ob obletnici spomina na očetovega strica dr. Valentina Meršola, zdravnika infektologa in človekoljuba. Neka punčka je takrat prinesla šopek drobnih cvetlic …

Tokrat sem tu na spominski razstavi poslednjih del lani preminulega slikarja Vinka Hlebša. Ob vstopu v – z zimskim soncem ožarjeno – sobano pod velbi presune napis na štafelaju: Diptih – Nedokončano delo. Na temnem platnu izstopajo vijolični in rumeni cvetovi, tako zelo živi in vabljivi, kot pravkar nanizan havajski lei. Cvetlice so bile v velik navdih umetniku, ki so ga cenili tudi na Dunaju. Njegove kompozicije prepletajo značilnosti tihožitja in pejsaža, v svoji neponovljivi pokrajini je upodabljal lišaje, mahove, drevesa, v zadnjem obdobju je dodajal minerale. Nič ni bilo naslikano brez razloga. Rastlina je bila v njegovem svetu v resnici prispodoba za človeka. Njen življenjski cikel ponazarja tudi človeškega, od rojstva do minevanja. V petih dekadah Hlebševega ustvarjanja je nastal edinstven opus, ki so ga likovni kritiki označili s fantastičnim realizmom.

Krog je sklenjen. Vinkove cvetlice so za vedno. »Zalivale« jih bodo v spomin nanj ter na njegovo veselje do slikanja – neizmerno pustolovščino in resnico – njegove hčerke Marijana, Urška in Eva, ki so skupaj z njim v tragični prometni nesreči izgubile tudi svojo ljubo mamo Francko. In še kako drži, kot je nekoč dejal Vinko Hlebš: »Rastlina je kot človeško življenje, ravno tako kot človek ne umre za vedno. V svoje slike sem ujel neko dogajanje življenja, tudi smrti. Brez smrti ni življenja.«