Na begu pred parklji

Decembra se drži pridevnik veseli, a zlahka bi mu pripeli tudi kakšno drugo oznako. Recimo zapravljivi, bleščavi, nemalokrat tudi prazni in samotni.

V petek zvečer se je s prižigom lučk v središču Ljubljane začela predpraznična norišnica, ki so jo mnogi hoteli doživeti na lastne oči in pohojene noge. Že pred peto uro popoldne, ko je bil napovedan slavnostni prižig lučk, se je zdelo, da vse poti vodijo na Prešernov trg in v tisti enkratni trenutek, ko bo temačnost pregnalo na stotine repatic, spiral in utrinkov. Podobe, ki jih je že pred mnogo leti ustvaril pokojni Zmago Modic, zdaj pa jih nadgrajuje njegov sin Urban, so zaščitni znak praznične prestolnice.

Kdor je hotel pobegniti pred množico, je moral po mestnih ulicah iskati nove poti, saj po običajnih premikanje ni bilo mogoče. Ker so se kolone valile proti mestnemu središču tudi v soboto popoldne, je jasno, da se veseli december ni začel le koledarsko, ampak tudi družabno.

Le še nekaj dni, in že se bo med nami pojavil prvi od treh dobrih mož. Živo se še spomnim prvega otroškega srečanja z njim. Beli dobrodušni bradati mož je zbujal zaupanje in otrok bi mu kar zlezel v naročje, če … Če se ne bi okrog njega motali črni kosmati spremljevalci z dolgimi kremplji in rdečim jezikom ter glasno rožljali z verigami, da ti je šel zvok do trepetajočega srca. Če ne bi bili tako hrupni, bi se gotovo slišalo šklepetanje otroških zob.

Očitno je strah deden, saj se je prizor ponovil, ko smo z otroki prvič spremljali Miklavžev sprevod v stari Ljubljani. Množice so drle k dobremu možu ter lovile bonbone, le naša majhna skupina je na smrt prestrašena tekla v nasprotno smer. Naslednjih nekaj let smo sovražili ne le parklje, ampak tudi Miklavža, le njegovih daril se nismo branili.

Otroci bodo sčasoma morda pozabili, kaj jim je prinašal Miklavž, prvega srečanja z njim pa ne bodo pozabili nikoli.