Vedno v napačni vrsti

Ne vem, ali se tudi vam to dogaja, ampak nikoli se mi ne uspe postaviti v pravo vrsto. Najhuje je v cestnih zastojih, kadarkoli zamenjam pas, se začne sosednji premikati, moj pa obstoji. Podobno velja za blagajne v trgovinah, okenca na pošti, vrste za koncerte, v lekarnah, na meji ...

Sem slišal tudi druge, da se jim dogaja nekaj podobnega. Veliko sem premišljeval o tem in ugotovil, da je težava v pravilih. Če kdo krši pravila, ki se jih sam držim, to podžge mojo jezo. Gre za sistem, ki za delovanje predvideva, da se ga bo večina držala. Ljudje smo tako prikupno raznoliki, da se vedno najde dovolj svojeglavcev in kršiteljev. Dolge poletne kolone najbolje pokažejo človekov značaj, v skupini ljudi, ki zgledno uporabljajo desni pas in se ne prerivajo, vrivajo ali izsiljujejo, bi lahko našli svoje voditelje. Se pa bojim, da je sistem postavljen tako, da nagrajuje prav takšne z našiljenimi komolci.

V letu dni, ki sem ga med študijem preživel na Kitajskem, sem se odlično znašel. Ne vem, ali je tam še vedno tako, takrat logike urejene čakalne vrste ni bilo. Zakon močnejšega, spret­nejšega. Oh, radost. Za razliko od domovine sem bil večji od večine in močnejši. Prerival sem se spretno kot jegulja, pritožb priročno nisem razumel. Če bolje pomislim, na ­Kitajskem večinoma ni bilo pravih čakalnih vrst, prej gruče.

Podobno spreten sem bil med vožnjo s kolesom v reki ljudi, v kateri si se moral ves čas pretvarjati, da ne vidiš, kaj se dogaja pred teboj, le tako so se ti preostali umaknili s poti. Številni tuji študenti tega niso premogli in so jih običajno zadržale brzice. Med bojem za sedež na letu iz poplavljenega Tibeta sem plezal po pohištvu, da sem se prerinil v ospredje. Danes pridno čakam v napačnih vrstah in zatiram svoje impulze. Vedno rečem, ni problema ali izvolite, čeprav bi najraje kričal.