Kmetovanje na balkonu

Imam balkonček, na katerem se stiskajo dva stola in mizica. Majhnosti navkljub je postal ta kotiček sveta prizorišče ene najbolj srditih bitk mojega življenja. V začetku pomladi so se brez opozorila prebudili geni mojih kmečkih prednikov in zahtevali, da nekaj posadim. Začel sem zmerno, z začimbami, vendar to ni bilo dovolj. Nisem razumel, zakaj mi to ne zadostuje, nato pa sem ugotovil, da hrepenim po rastlinah, ki imajo plodove. Plodovi so pravi pridelek. Po premisleku sem nabavil pol ducata različnih sort čilijev.

To je bilo veselja. Cvetovi so privabljali žuželke in kmalu so se pojavile prikupne paprike, pridno so rasle, spreminjale barvo in obliko. Tisti najbolj pekoči so bili videti najbolj zlovešči. Obetal se je bogat pridelek, ko je prišlo nevihtno obdobje in z njim listne uši. Z grozo sem ugotovil, da prekrivajo večino rastlin, nekateri listi so začeli spreminjati barvo, cvetovi so začeli odmirati. Na internetu sem našel recept za pršilo iz sode, olja in detergenta, vendar ni delovalo, situacija se je le še poslabšala. Poskusil sem jih odstraniti z roko, rastline rešiti nadloge pod prho, pa nič. To je pomenilo vojno. Odkorakal sem v vrtni center, si izprosil močan insekticid iz tistega posebnega zaprtega lekarniškega oddelka. Pozorno sem prebral navodila, odmeril strup in opravil eno tedensko protiofenzivo.

Sprva je bilo videti, da je bila uspešna, a so se uši vrnile, tokrat vsaj štiri vrste. Oh, groza, nekateri plodovi so propadli in vse je kazalo, da bom moral priznati poraz. Vendar tega nisem mogel sprejeti. Vrnil sem se v vrtni center, na dolgo razlagal svojo nesrečo, da se je okoli mene zbrala skupina drugih kupcev in prodajalk in skupaj smo našli rešitev. Ta je prišla v obliki še enega strupa, tokrat še močnejšega, ki ga pršiš ponoči, ker škoduje tudi drugim žuželkam. Danes imam v shrambi že zavidljivo ozimnico čilijev, ki ne pečejo le, ko jih ješ, temveč tudi, ko jih pošlješ proti Donavi.