V tuji koži

Slovenci se, kadar nam prav pride, radi zgledujemo po drugih. In očitno se kdaj pa kdaj tudi drugi po nas. Kot, denimo, Britanci v primeru valižanske princese Kate. To, da so na kliniki, kjer so jo operirali, vdrli v njen zdravstveni karton, je za Slovence prej odkrivanje tople vode kot kakšna izvirna novost. To prakso je naš narod usvojil že davno. V kartone se je, kot je pokazal nadzor, leta gledalo nepooblaščeno, množično in vse na počez. Toda ta trenutek kljub Katinemu kraljevskemu stanu ne poznam Slovenke, ki bi si želela biti v koži princese in prebirati njeno diagnozo.

Prav tako nisem prepričana, da bi se jih našlo veliko, ki bi si želele biti kot ona Italijanka, ki je ob 104. rojstnem dnevu dejala, da ga je dočakala, ker ji nikoli ni bilo treba biti »sužnja moškemu«. Slovenke svojo dolgoživost po večini pripisujejo skromni košti in obilici dela – in ne dejstvu, da jim je uspelo uiti »sužnjelastništvu«. Še bolj presenetljiva kot intimna izpoved samske »princese« je njena največja želja za visoki jubilej. Ne, ne poroka, temveč da bi ji policisti vrnili vozniško dovoljenje! Pri čemer je že napovedala: »Vrnila se bom na ceste.« Našim stoletnicam »konji« za rojstni dan, hvala bogu, še ne gredo po glavi. Nisem pa prepričana, da bo enako z mojo generacijo. Pa da si za stotico ne zaželimo vsaj 99 »konj«, za katerimi se praši ...

Ko smo že pri ­»dolgoproga­ših«. Če nas na stara leta že doleti kaj podobnega, kot je 83-letnega Arnalda, bi si zagotovo vsi želeli končati kot on. Arnaldo je na stara leta, ker ni več zmogel ­najemnine, pristal med – princi ulice. Devet mesecev je bival na bolonjskem letališču, preden so zanj izvedele lokalne oblasti in ga – ne izgnale, temveč nastanile v hotelu ter mu začele iskati nov dom.

Ko je Slovenija pred dvajsetimi leti vstopala v EU, se je župan ene od občin pohvalil, da pri njih ni brezdomcev. Da se za vsakogar najde in se bo vedno našla kakšna »luknja«. Je torej kaj čudnega, če smo včasih raje v koži tujih kot domačih princev in princes?