Ukradena kolesa

Mladi glasbeniki iz Ukrajine, ki od začetka vojne v njihovi domovini ustvarjajo v Sloveniji, se v pogovoru o življenju v Ljubljani niso mogli načuditi dvojemu: kako kradejo dežnike in kolesa. Tisti dan dežnikov nismo potrebovali, poveden pa je bil pogled na vozni park ob lokalu.

Večina parkiranih koles je bila na robu voznosti, pošvedranih, porjavelih ... »Zato pa se vsi vozimo s starimi kolesi,« je vzkliknil skrbnik mladih sogovornikov, kajti to je edini način, da vsakič vsaj škoda ni prevelika, če je že jeza neznanska.

Policijska statistika kaže, da je v Ljubljani vsako leto ukradenih ali pogrešanih okoli 3000 koles. »Tatovi niso izbirčni; kradejo vse vrste koles, ne glede na vrednost in znamko. Zanje je najpomembneje, da je njihov podvig čim lažji,« so opozorili policisti. Da njihova statistika ukradenih koles ne kaže dejanskega števila, lahko vsakdo sklepa po lastnih izkušnjah. Odkar živim v Ljubljani, si je nekdo trikrat izposodil moje kolo in ga ni nikoli vrnil. Nobeno ni bilo novo, vsa so bila Rogova in so imela (vem, naivno) preslabo ključavnico.

Z zdajšnjim kolesom se vozim kakih 15 let (toliko, kolikor se je pred mano že mama, preden mi ga je podarila, kajti za Ljubljano je bilo še dobro), najbrž tudi zaradi doslednega izogibanja kraji. Zanj sem namreč skrbela ravno toliko, da sem se še pripeljala s točke A na točko B.

Veliko dni je preživel na dežju, najmanj deset zim na prostem. Rja ga je tako načela, da delov, ki mahedrajo, ponekod ni več mogoče pritrditi z vijaki. Ker se zavedam, da se bliža konec najinega sodelovanja, sem iz zakladnice starih koles potegnila še eno. Dobila sem ga, ko sem bila stara deset let.

Popravilo rožnatega ponyja je stalo več kot novo kolo, z njega visi veliko pretežka ključavnica. Dolgo sem se prepričevala, da si z njim ne upam na cesto, ker je preveč mamljiv za tatove, a sem dojela, da se zaradi nerazložljive hvaležnosti ne morem kar tako ločiti od zarjavelega sopotnika. Zato ga ne zaklepam več in čakam, da bo nekdo drug pretrgal vez.