V troje po partizansko

Na današnji dan pred 78 leti se je v Evropi uradno končala druga svetovna vojna, v Ljubljano so vkorakali partizani in osvobodili mesto, ki je bilo – eno redkih popolnoma okupiranih – v celoti spremenjeno v koncentracijsko taborišče. V spomin na 9. maj, ko se je ob peti uri zjutraj na glavnem kolodvoru oglasila sirena, na Ljubljanskem gradu pa zaplapolala zastava, s čimer je bil naznanjen konec okupacije, so tudi letos pripravili eno najbolje obiskanih rekreativnih prireditev v Sloveniji.

Pohod po Poti spominov in tovarištva združi mlado in staro (skorajda) vseh barv in prepričanj (tako optimistična, da bi si upala izpustiti členek skorajda, še nisem), ki zagrizejo bodisi v celoten krog, kjer je nekoč stala bodeča žica, bodisi prehodijo le del poti. Kilometri niso pomembni, na prvem mestu so druženje, občutek, da je človek naredil nekaj za svoje telo, in dobra energija. PST sem doslej prehodila trikrat in slabih 33 kilometrov dolga trasa nikoli ni bila mačji kašelj.

Zadnji kilometri so se mi vlekli kot prvi službeni ponedeljek po tritedenskem dopustu. Je pa bil ponos, ki sem ga čutila na cilju, zmeraj vreden truda in znoja. Pohod Pot ob žici so leta 2016 razglasili za enoto žive kulturne dediščine – z razlogom. Nisem edina, ki meni, da je pohod okoli nekdaj okupirane Ljubljane ne le ena najbolj množičnih, pač pa tudi najlepša rekreativna prireditev v Sloveniji, tek trojk pa edinstvena priložnost, da človek uvidi, kdo je njegov pravi kolega.

Če najšibkejši člen v trojici na niti enem od dobrih dvanajstih tekaških kilometrov ne občuti, da ga druga dva priganjata, zavijata z očmi, kako po polžje se vlečejo, in da novega rekorda proge (spet) ne bo, je vse dobro in prav in tek čisti užitek. Četudi tretjina »partizanske« enote v cilju še kakšno minuto razmišlja, ali ji bo iz prsnega koša prej pahnilo pljuča ali srce.