Večerja z Levom in Martho

V romanu 22. 11. 1963 pisatelj Stephen King bralca s protagonistom Jakom Eppingom potisne v preteklost. Učitelj angleščine namreč najde prehod v točno določen trenutek v času, ki mu da možnost, da prepreči atentat na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja. Prevajalec Marko Košan je ob izidu knjige postavil zanimivo vprašanje. Kakšno bi bilo življenje, če bi se človek lahko vrnil v preteklost, preprečil pomemben dogodek in spremenil tok zgodovine? Si predstavljate, kako različni bi bili izbori trenutkov, v katere bi si želeli skočiti?

Če bi se mi ponudila možnost za izlet v preteklost, bi šla na večerjo z Levom N. Tolstojem. Vprašala bi ga, kako je – znani mizogin – lahko tako dobro poznal žensko dušo, da je z Ano Karenino oživil enega najbolj strastnih, zmedenih, romantičnih, razpetih likov, kar jih pozna literatura. Preselila bi se v 60. leta 19. stoletja in pri pisanju Rož zla opazovala pesniškega genija Charlesa Baudelaira. Jane Austen bi mi morda odgovorila na vprašanje, od kod ji navdih za lik gospoda Darcyja.

Moral je biti nekdo. Moški, ki je cenil ženski intelekt in njene talente. Z Emily Brontë, ki je v Viharnem vrhu tako mojstrsko pisala o človekovi strasti, da sem kot gimnazijka odprtih ust požirala zgodbo o nesmrtni ljubezni med Cathy in Heathcliffom, bi šla v yorkshirsko močvirje.

Kaj se je dogajalo v glavi Marilyn Monroe, ko so ugasnile kamere in je ostala sama s seboj, najlepša ženska na svetu, a osamljena, izkoriščana? Skočila bi v trenutek, ko je vojna dopisnica Martha Gellhorn vstopila v Dachau, kar jo je strlo. Po tistem nikoli več ni bila tako srečna kot prej.

Če bi lahko šla v preteklost, ne bi želela nič spremeniti, samo družila bi se z literati, novinarji, divami, opazovala, od kod so črpali navdih in s katero roko prijemali svinčnik. Čeprav bi – kot metulj s prhutom svojih kril – že zgolj z opazovanjem najbrž spremenila marsikaj.