V blatu

Pretekli teden sem preživela na obali, plavala in spala sem in v jutrih pila kozje mleko, na tržnici kupovala zobatce in fige in sladke paradižnike. Bila sem, torej, odmaknjena, a ne le od lastnega vsakdana, od nalog in odgovornosti, ki jih je odložiti privilegij, pač pa od sveta nasploh. Novic nisem prebirala; sem pa prebirala knjige.

Med drugim eseje Po vsej sili živ Nataše Kramberger, pisateljice, ki je propadajoče posestvo spremenila v biodinamično kmetijo. V zbirki, ki razpira tragične posledice podnebnih sprememb, s katerimi smo se prisiljeni soočati vsi, a še posebej boleče ekološki kmetovalci, zapiše: »Najprej je pršelo, potem je padalo, kmalu pa se je začelo izlivati, kakor se reka izliva v ocean. Trajalo je teden in dva dni. Neprestano.«

Raj v podobi knjižnice

Kot pravi, je v časopisu zatem prebrala, da se je v naših krajih zgodila katastrofa, v italijanski pokrajini Emilija - Romanja pa apokalipsa. Tam je v poplavah v blatu med drugim potonilo 250 milijonov čebel. »Ko je voda odtekla, so čebelarji svoje panje iskali z lopatami in krampi. Ko so jih vlekli iz blata, so zaradi spolzkega terena in teže blata, ki se je nateklo v panje, padali na kolena, kakor da ne znajo hoditi.«

Ko sva se z A. po tednu plavanja pripeljala na domače dvorišče, je lilo. Lilo je ves teden, nama je povedala soseda, kot je lilo v tednih prej, da so ji segnili vsi paradižniki, da je segnil ves krompir, da je šel ves njen trud v nič. Pa najin? Tudi midva sva v preteklih dneh obrezovala gnile sadike paradižnika in blitve, privezovala ponorelo rastje, ruvala segnit krompir, predvsem pa mislila na kmetice in kmete, ki morajo delati enako, a z obupom človeka, ki mu gre za življenje.

Nataša Kramberger oskrbuje kmetijo, jaz kos zemlje, na katerem stoji vrt, obe pa verjameva v moč zgodbe, obe pripovedujeva. A sprašujem se, kdo bo pripovedoval, kdo povedal vse te zgodbe, ko bomo v blatu stali vsi – ko bomo padli na kolena, kakor da nikoli nismo znali hoditi.