Raj v podobi knjižnice

Predstavljajte si otroka, ki sedi na tleh velike, temne knjižnice, zakopane v vroč in vlažen zrak Buenos Airesa, ter strmi v hrbtišča nekaj tisoč španskih in angleških knjig. Prebirati zna ene in druge. Predstavljajte si otroka, ki se zatem preseli v Švico, kjer se nauči nemško, latinsko in francosko, nato pa – mladenič – potuje po Evropi, kjer pride v stik s sodobnimi pesniki, s tistimi, ki jih bo kot velikan svetovne literature sčasoma presegel.

Predstavljajte si, torej, Jorgeja Louisa Borgesa, pesnika, pisatelja, prevajalca, esejista, ki pri 55 letih vodenje Argentinske nacionalne knjižnice prevzame skoraj popolnoma slep, ki v Pesmi o darovih zapiše: Naj ne poniža se v jok ali očitek/izjava, da je pravo mojstrovino/napravil Bog, ko mi je z ironijo/podaril hkrati noč in knjige.

Nuku najvišje odlikovanje Republike Slovenije

Neskončno knjig, kajti Borges je vesolje razumel kot knjižnico, to pa kot brezmejni labirint šesterokotnih galerij s širokimi jaški za zračenje na sredini. Kot vsi ljudje iz Knjižnice sem v mladosti potoval; taval sem, iščoč neko knjigo, nemara katalog katalogov; zdaj, ko moje oči komaj razbirajo, kar pišem, se pripravljam na smrt nedaleč od rodnega šesterokotnika, je zapisal v zgodbi Babilonska knjižnica, ki je med drugim za snovanje samostanske knjižnice v romanu Ime rože navdihnila Umberta Eca.

V takšno Knjižnico, umeščeno ne v Buenos Aires, temveč v Ljubljano, lahko Slovenci zahajamo že 250 let, pri čemer je fond Narodne in univerzitetne (tedaj še licejske) knjižnice nekoč obsegal vsega 637 knjig. Danes hrani več kot tri milijone enot gradiva.

Nuk je v torek prejel red za izredne zasluge, najvišje priznanje Republike Slovenije, ki so si ga generacije knjižničarjev in drugih uslužbencev neizpodbit­no zaslužile. Toda Nuk, ta labirint slovenske kulturne dediščine, si zasluži tudi izpolnitev desetletja dolge obljube – obljube, dane ne le knjižnici, temveč slovenski literaturi sami. Kje, torej, je Nuk 2?