Tvoj nekdo

Ali ste pripravljeni pozabiti, kar ste naredili za druge ljudi, in se spomniti tega, kar so oni naredili za vas? Prezreti, kaj vam dolgujejo, in pomisliti na to, kaj vi dolgujete njim. /…/ Zapreti svojo knjigo pritožb zoper upravljanje vesoljstva in pogledati okoli sebe, da bi našli kraj, kjer bi lahko zasejali prgišče semen sreče? Na to in še marsikaj je ob praznovanju božiča v svojih esejih in pesmih rad opozarjal znameniti ameriški avtor Henry van Dyke.

V letu, ki je odšlo, in ob novem, ki je tu, povejmo na glas ali celo zapišimo. Izpovejmo, kar nas teži, nam leži na duši. Ubesedimo, kar želimo razkriti, se zahvaliti, oddolžiti, nekomu dan narediti. Tudi opravičiti se. In ne nazadnje pozabiti na kakšno dejanje. Tisti nebodigatreba odlomek.

Prazniki so bili več kot izjemna priložnost. Za orehove potice in za srčne resnice. Tudi če kdaj morda ne gre zlahka. Kot ni šlo, pravzaprav pa je, in to v resnici zelo dobro, nepozabnemu pokojnemu kantavtorju Đorđu Balaševiću, ki je nekega prazničnega decembra v nekem pajzlu s karirastimi prti na mizah zapisal in v baladi Tvoj neko (Tvoj nekdo) z violinami uglasbil osebne misli: »Bila je nekdo, ki ne zna ostati. In ni ostala. Nikoli. Ampak sem jo ljubil. In tudi ona je ljubila mene. Vsi so to vedeli. Razen naju.«

Cenimo, kar imamo. Dokler to imamo. Bodimo nekomu tvoj nekdo. In to pokažimo. Povejmo. Zavpijmo. Na ves glas. Zaprimo tisto knjigo pritožb. Poiščimo tisti kraj. Zasejmo prgišče semen sreče … Naj vsi vedo.

Čas je za objeme. Srečne. Tiste dolge, podaljšane. In za zgodbe. Dobre. Resnične. Četudi čisto kratke. Tudi zapisane. Imenitne, kot jih denimo v podlistku Tiny Love Stories objavljajo v tiskani izdaji časopisa New York Times. In ganejo. O spominih. Na tiste, ki jih več ni. Na nekdanje ljubezni. Na potovanja. O radostih. Tudi bolečih trenutkih. O tem, ali sploh vemo, kakšno kavo najraje pijejo naši najdražji. Pa nadvse srčno štiriindvajsetico.