Božične zgodbe

V prazničnih dneh sva se s hčerko dvakrat odpravili v mesto. Prvič sva šli na Shakespearovo Kar hočete. Za Bežigradom so se vkrcali trije pari srednjih let. Eden od prišlekov je »zabaval« sopotnike z zgodbo o ženski, ki ji je ponudil prevoz. Bilo ji je slabo in bruhala je v torbico, ker se ga je tako bala, da si ga ni upala prositi, naj ustavi. Očitno so se ga bali tudi prijatelji, saj mu nihče ni rekel, naj utihne. Ko so izstopili, me je enajstletnica vprašala: »Zakaj so nekateri ljudje tako primitivni?«

Predstava je bila odlična, a po dveh urah je bilo treba spet na avtobus. Spredaj so sedeli trije temnopolti fantje, v zadnjem delu avtobusa pa je skupina klenih slovenskih najstnikov pripovedovala rasistične šale. Zaželela sem si, da bi vztrajala s karatejem, se sprehodila do njih in jim pokazala, kaj si mislim o njihovem smislu za humor, a kot sem rekla hčerki, nasilje ni rešitev. Če bi jih na gobec, bi bila taka kot oni.

Tik pred božičem sva šli spet v center po zadnjih nakupih. Vzporedno z nama sta sedela mama in sin. Mama je imela na glavi slušalke in je brskala po telefonu, sin je skušal pritegniti njeno pozornost. Vstopila je njena starejša znanka in ženski sta se zaklepetali. Da hčerki nočeta imeti opravka z njo, je dejala starejša in potarnala, da nima za kavo. Mlajša je pripomnila, da ona že dolgo ne kupuje ničesar, ampak vse ukrade, in se huronsko smejala. Dogovorili sta se, da bo v centru mlajša plačala kavo, in vsi trije so izstopili. Na vratih se je fant, ki ni mogel imeti več kot osem let, obrnil k meni. Še nikoli nisem videla tako žalostnih oči.

Sopotnikov na avtobusu si ne moreš izbirati, lahko pa poskrbiš, da je prijetno vsaj doma, sem razmišljala. Potem sem se odpravila po solato na balkon in ob poku petarde nekje čisto blizu me je oblila smrtna groza.