Puding ali paneton?

»Pred petimi leti je večina Britancev težko izgovorila besedo paneton ali sploh vedela, kaj je to. Zdaj ga je mogoče najti po vsej Veliki Britaniji. Pričakujemo, da ga bomo ob božiču prodali 120 odstotkov več,« so napovedali pri prestižni britanski veleblagovnici Selfridges. Prodaja naj bi pri njih kar trikratno presegla prodajo tradicionalnega božičnega pudinga. Priljubljenost značilnega milanskega božičnega kruha s kandiranim sadjem na Otoku v zadnjih letih narašča, še posebej letos, kar sta za Guardian potrdila tudi trgovca Waitrose in Asda. Prav to je grižljaj spora med Veliko Britanijo in Italijo.

Kriv je zapis Timesovega kulinaričnega urednika Tonyja Turnbulla, ki je prepričan, da je paneton, po njegovem presladka, zbita in dolgočasna sladica, neupravičeno izpodrinil božični puding. Njen čar da se skriva v lepi embalaži, ni namenjena uživanju, zgolj podaritvi, naposled pa kroži po soseski.

Stanovska kolegica Eleonora Cozzella z Repubblice mu ni ostala dolžna. Potem ko je spomnila, da je že Guardianov kolumnist napadel italijansko kulinariko z naslovom Po treh tednih potovanja po Evropi razglašam: britanska hrana je najboljša, je namignila, naj Turnbull sprejme, da panetonu v Veliki Britaniji narašča prodaja zato, ker je ljudem všeč, ne zato, ker ne vedo, kaj bi prinesli na obisk. Z domnevo, da je doslej okušal le primerke slabe kakovosti, ne obrtniško izdelanih, je sklenila: »Tony, če hočeš dober paneton, ti ga pošljemo (in pri tem ne bomo imeli potrebe, da bi žalili puding).«

Tudi v večernih poročilih italijanske nacionalne televizije so pred dnevi med Milančani preverjali, ali se strinjajo z ugotovitvijo Angležev, da je paneton presladka in dolgočasna sladica, kar so vprašani z nasmeškom vztrajno zanikali in trdili, da brez panetona ne bo praznikov. Zanimivo bi bilo vedeti, ali je pri nas še vedno kraljica potica. Sladica, po kateri je papež povpraševal celo nekdanjo ameriško prvo damo.