Obleži, obleži ...

V jesenski tihi čas prileti brinjevka na Kras ... Tako subtilno spisani baladi, še več, Baladi, bi bil kos redkokateri pesnik. Bil ji je Kraševec po imeni Srečko, ki pa je sila mlad ovel, nomen ni vedno omen.

Sto let pozneje nekega jesenskega jutra stopim iz bivališča in na hladnih, sivih tlakovcih ugledam trupelce. Prizadelo me je, smrt je smrt.

Takole, če posežem nazaj, že nekaj let imamo v reji mačko, pred leti smo jo enkrat v večernih urah tik domačije že usodno povozili, pa se je pokazalo, da smo eno od mnogoterih življenj, očitno glavno, na našo srečo odvzeli sosedovi črno-beli živali iste baže. Hranim Lumpi samo jaz, brez mene bi morala jesti naravno, nepredelano hrano, kar je zelo naporno, je pa res, da se me, razen ko sem s hranili v roki, zelo boji – očitno ni razumela, kako sem se večkrat z njo hotel igrati.

Mačke so se mi vedno upirale, ampak človek se z leti vsega neprijetnega navadi, celo sebe, ne nazadnje sem se uvrstil med odstotek Ljubljančanov, ki v naročju po potrebi pestujejo kure.

Mačka v naši hiši spi, ko jo zebe, poleti nas ne šmirgla, ko se zbudi, nerga, definitivno ima karakter, enak (samo)razvpiti slovenski pesnici. In tudi glede hrane bi se lahko zgledovala pri, kot velja, maloumnih kokoših, ki skljuvajo vse, kar jim pride pod kljun. Tudi mačjo hrano.

Torej, mačke ne bodo nikoli letele, razen ob igri s preveč razigranim človekom, imajo pa zelo rade ptice. Pa ne zaradi njihove lahkokrilosti, deljenja neba z operaterji, ampak zaradi njihovega mesovja. Ali pač gona. Ornitologija je zame prezahtevna znanost, zatorej sem moral na vzporednem svetu, spletu, preveriti, kateri krilati vrsti pripada kadaver pri hiši. Mislim, da še vedno ne gre za kršenje avtorskih pravic, če zapis končam s parafrazo pesnika s Krasa: Detel (nagajivček) obleži, obleži.