Za dobre stare čase

Košarkarski Mozart Dražen Petrović bi konec oktobra dopolnil šestdeset let. Njegova zapuščina, nekateri pravijo, da je bil »velik igralec, a še večji človek«, zaznamuje tudi tiste ljubitelje košarke, ki niso imeli priložnosti kakorkoli spremljati njegove virtuoznosti na igrišču, ker so bili še premajhni ali pa so se rodili veliko po tistem, ko je tragično preminil v prometni nesreči.

Z bratom spadava v prvo kategorijo in tako sva na najinem prvem skupnem izletu v tujino ob začetku njegove obetavne, a zaradi poškodb prekmalu prekinjene košarkarske poti, obiskala Draženov muzej v Zagrebu. Tam sva srečala tudi njegovo mamo Biserko ter z njo sramežljivo izmenjala nekaj besed in se fotografirala.

FOTO: Josip Mikacic/pixsell

Odhod na četrtkovo spominsko tekmo ob Draženovi 60-letnici zavoljo tistih dobrih starih časov je bil logična odločitev. Da je bil velik košarkar in še večji človek, je dokazala prepolna zagrebška Arena, prepolna velikih in malih Petrovićev številka 4 od Šibenke do Netsov ter košarkarskih kolegov z vseh vetrov, tudi izžvižganega Srba Vladeta Divca, s katerim sta bila najprej dobra prijatelja, od izbruha vojne pa ne več.

Brat je za to priložnost potegnil iz omare svoj oranžni dres Šibenke Petrović številka 4, spominek, ki ga je pred skoraj dvema desetletjema odnesel iz Zagreba.

Za to priložnost se je Draženu v spomin v Areni zbrala tudi hrvaška reprezentanca z OI 1992 v Barceloni, kjer je osvojila srebro.

FOTO: Marko Pigac/MP Produkcija

Takrat je na igrišču zasijala številka 4, vsem nam je zastal dih, v oči pa stopile solze: pojavil se je virtualni Dražen z žogo v reprezentančnem dresu, iz zvočnikov pa je zadonel njegov glas: »Dober večer vsem, hvala, da ste prišli ... Uživajte še naprej.«

Ekipa 1992 se je pomaknila k številki 4 in združila v skupinski objem. Razlegla se je pesem in 16.000 ljudi je zapelo: Kako je dobro vidjeti te opet (...) za ona dobra, dobra, dobra stara vremena.