Tista Balaševićeva

Včasih sem bila prepričana, da je poletje moj najljubši letni čas. Povezovala sem ga z morjem, svobodo in tistim občutkom, da je mogoče čisto vse. Leta so minevala in začela sem ceniti vsak letni čas posebej, ceniti podrobnosti, prve zvončke, prvi sneg in pisane liste, ki se vrtinčijo z dreves.

Letošnje poletje ni bilo moje in nekje od junija sem čakala, da bo minilo, saj se mi je zdelo, da so se moja leta čez noč podvojila, možgani pa spremenili v kašo. Naokoli sem se vlekla kot cunja, vsak opravek, ki je zahteval odhod na prosto, je bil živa muka in vsi okoli mene so se mi zdeli izčrpani in razdražljivi. Z leti očitno ne cenim le podrobnosti, ampak tudi vedno težje prenašam vročino. Še nikoli se nisem tako veselila jeseni, kot se je letos.

Vedno se začne s trgatvijo. Ko v vasici blizu Kosovelovega Tomaja s škrlatno rdečimi prsti nabiram teran, se zavem, da je minilo še eno poletje. Vsako leto se zbere družba, s katero se med letom ne vidimo kaj dosti. Iz obrazov razberem, da sem se v tem letu spremenila tudi jaz. Nona se je poslovila, a zdaj med trtami tekajo majhne nožice in v gajbice nabirajo prve grozde. Na koncu vedno jemo joto in nikjer ni tako dobra kot za tisto gasilsko mizo.

Truman Capote je nekoč zapisal: »April mi ni nikoli preveč pomenil. Zdi se mi, da je jesen tista, ki je začetek, začetek pomladi.« Jesen je čas novih začetkov, novih znanj in novih sanj. Andrić je menil, da je kot skrivnosten nasmeh, ki se razprostre prek celotne Zemlje.

Jesen je čas za plaščke, debele romane in nove predstave, za kostanj in mošt, je čas, da se zazremo vase in se zvečer na kavču pod odejo stisnemo k tistim, ki jih imamo radi. Najlepša misel, povezana z jesenjo, pa je tista Balaševićeva: »Nenadoma sem se odločil, da se bom zaljubil. Seveda je jesen, a sem že malo prestar, da bi čakal le pomlad.«