Moški in riba, 2. del

Pred natanko štirimi leti sem na tem mestu pisala o moški vikend ekspediciji na ribarjenje v Tri krasne, ki sem jo spremljala le posredno, kot opazovalka med hektičnimi pripravami enega od članov. To je bil resen projekt, ki je zahteval večdnevno sestankovanje in detajlno dogovarjanje. In tudi nekaj suhega treninga, čeprav se takšnega podviga ne lotiš kar tako, na suho.

Čeprav ekspedicija ni bila neuspešna, so se domov vrnili brez ulova. Upoštevali so pravila, ki so jim, zapriseženim mesojedcem, pisana na kožo, in rib(ic)e vrnili v njihovo okolje.

V štirih letih se je stalno omizje malce postaralo, a leta prinesejo tudi zrelost in izkušnje. Priprav na letošnji podvig so se lotili umirjeno in profesionalno. Brez norenja v zadnjem trenutku in s študioznim večkratnim viharjenjem možganov o nujni in priporočeni opremi. »Rana ura, zlata ura,« je pisalo v sporočilu, ki sem ga prejela tisto soboto okrog pol devetih zjutraj. S fotografije sta me pozdravljala nasmejan ribiški 'ničveč' gušter in ne tako zelo nasmejan, zato pa toliko bolj zajeten krap. Sonce je odsevalo na njegovih luskah in nekateri bi rekli, da večje idile ni. Za primerjavo je priletela še druga fotka krapa ob natikaču številka 44, da ja ne bi bilo dvoma o njegovi resnični velikosti. Impresivno, ni kaj.

Ko se je ribiška bratovščina vrnila domov, tudi tokrat seveda brez rib, je postregla še z nekaj fotografijami osupljivih ulovov, ki so romali nazaj v ribnik. Zahtevali so, naj napišem novo zgodbo, pozitivno zgodbo, tako rekoč zgodbo o uspehu. Ni pomagalo prepričevanje, da imajo bralci raje dramo. Zgodba je tu, mene pa je v nekem trenutku prešinilo: kaj pa, če so si ves čas podajali eno in isto ribo? Opravičujem se ribičem in njihovim družinam, a novinarka pač mora podvomiti ...