Palec ... sredinec

Se je zgodilo, da sem se na avtocesti, med šofiranjem, nekomu z dvignjeno roko zahvalil, ker me je spustil predse, v protiprijaznost mi je poblendal. In nenadoma me je prešinilo, da je za volanom na vsake kvatre možna tudi dobra volja, ne pa zbir najsočnejših besed, ki niso za objavo. Prav dobro sem se počutil in blendarju z dvignjenim palcem nakazal pozitivnost svojega počutja. In sklenil, da bom gesto, če bo le šlo, če bom imel usta le zalepljena, uporabil še kdaj.

Deset minut pozneje sem proti mestecu na cesti, kjer je omejitev 70 km/h, vozil deset kilometrov na uro počasneje. Dobrovoljnemu se mi ni nikamor mudilo, kanec prepočasna vožnja tudi ni prekršek. Kar se mi na rit prilepi enoprostorec in mi začne žmigati s svetili. Joj, prejoj, v opravičilo, čeravno že rahlo nakurjen, sem dvignil obe roki, seveda le za hip, sicer bi šel moj nadomestni avto lahko po svoje.

Tedaj pa se je začelo, sanje o deželi vozniških dvignjenih palcev so šle v franže. V vzvratnem ogledalcu sem občudoval mladenko, ki mi je s trisekundnimi razmiki kazala sredinca tako svoje levice kot desnice. Verjetno se ji je mudilo in z dovoljeno večjo hitrostjo bi svoj cilj gotovo dosegla minuto, če ne dve prej.

Nato sva bila prisiljena zabremzati zaradi stoječe kolone. No, pa imaš, miselno je nisem vikal, ji pa nekako gestikulativno nakazal čestitke za obnašanje.

Trisekundni premori so se prelili v neprestano izprožena sredinca, trajalo je do prvega krožišča, ko sta se najini poti razšli. Tudi če se ne bi, človek nikdar ne ve, s kom na cesti meri moči. Kaj pa, če 25-, morda 30-letna mladenka trenira bejzbol in ima v prtljažniku osnovni rekvizit. Sprijaznil sem se, da bom za volanom pač še naprej uporabljal več prstov kot pri tipkanju. Dva proti enemu.