Stvari, ki jih je vredno obdržati

Razveselila sem se, ko sem med vikendom na zadnji strani Sobotne priloge brala Vesno Milek, ne le zato, ker je draga kolegica spet z nami, ampak tudi zato, ker sem spoznala, da v boju s kupi knjig nisem sama. Police, ki sem jih kupila na začetku leta, so premajhne, poleg knjig so na njih zavetje našle družabne igre, nanje pa vse pogosteje odlagam tudi igrače in umetniške izdelke otrok, ker je to najbolj priročno, da se do kave na balkonu prebijem živa.

S kopičenjem stvari imam dolgo zgodovino. Mojo mamo bi namreč lahko uvrstili med ljudi hrčke, ki jim je vsega škoda, v življenju pa se ravna po načelu, »kaj, če še pride prav«. Zadnjič, ko sem pod hčerkino posteljo odkrila kup »posebnih« kamnov, za katere sem ji zabičala, da v hiši nimajo kaj iskati, sem ugotovila, da je zbirateljska strast preskočila generacijo.

Ker sem v majhnem stanovanju odraščala s kupi stvari, »ki bodo še prišle prav«, sem alergična, če je na našem kuhinjskem pultu odložena kakšna stvar, razen morda lepa vaza z rožami. Edina stvar, kjer meje padejo, so knjige. In obleke, kjer se ravnam po načelu, »mogoče mi bodo nekega dne še prav«.

Bolj ko se staram, bolj spoznavam, da je nekatere stvari v življenju vendarle vredno obdržati. Ne mislim praznih steklenih kozarčkov najrazličnejših oblik in velikosti, a se moj seznam z leti vseeno daljša. Na njem so:

– prvi kompletek, v katerem sta otroka prišla iz porodnišnice,

– poročna slika babice in dedka, na kateri sta tako zelo lepa,

– nenosljiv pončo, ki mi ga je mama skvačkala in je zanj porabila tri mesece,

– številka bivšega, ki je bil absolutno napačna izbira, a je še vedno odlična družba,

– štirje kopalni plašči, eden za vsak letni čas,

– sodelavci, ki s teboj ob štirih zjutraj prepevajo Balaševića, in prijateljstva, ki jim čas ne more do živega,

– parfum,

– hčerkini kamni pod posteljo, ker ji veliko pomenijo.