Novoletni ultimat

Ob koncu leta nekateri sprejemajo novoletne zaobljube in mnoge, kot vemo, spustijo dušo, še preden pride pomlad. Jaz pa si vsako jesen obljubim, da bodo novoletna darila za najbližje v moji omari že novembra, najkasneje v začetku decembra. Saj ni treba, da so že zavita … Moja jesenska obljuba je vsako leto enaka, izvedba pa tudi. Ne le da peša, sploh je ni. Dni, ki pripadajo prazničnemu decembru, pa je vse manj.

Daleč so že časi, ko smo ob svečkah, da bi bilo bolj čarobno, družinsko pisali dobrim možem. Ta pisma, polna obljub o pridnosti in poboljšanju, so zdaj varno spravljena. Ne pišemo jim več, včasih pa še tega ne vemo, kaj si želimo. Glede tega si nisem čisto na jasnem: je želja toliko, da je težko izbrati, ali so vse že uresničene? Vznemirjenje je izpuhtelo, velika otroška pričakovanja prav tako. Kakor koli, kot zaupnica dedka Mraza domače že nekaj časa pozivam, naj pridejo s predlogi na dan. In nič. Danes se izteče moj ultimat: kdor ne bo dal namiga, ga bo pod smrekico čakal prazen nič. Le oče družine me je vzel zares. Tako zelo, da je oznanil še, kaj si želi za rojstni dan. In hotel namesto pisma poslati kar sms.

Neki obroben dogodek daje upanje, da bomo odslej manj brezbrižni. Jutro po prihodu Miklavža, ko so vsi že prešteli dobrote v svojih okrasnih nogavicah, me je eden od fantov sumničavo pogledal. Si ti pojedla mojega parklja in še nekaj zavitih čokoladnih bonbonov, me je stisnil ob zid. Moja vest je bila čista, tako kot vest njegovega dvojčka, ki je bil nekaj minut glavni osumljenec. Po zaslišanju vseh družinskih članov le naša prijazna prinašalka ni zmogla zagovora. Sumljivo, saj običajno zelo jasno pove, kaj hoče. Ker nismo našli materialnih dokazov, majhen dvom o njeni krivdi še obstaja. A zdaj vsi vemo: spoštuj, kar ti je podarjeno, in poskrbi, da to brez odlašanja pospraviš (na varno).