En, dva, tri o ljubezni

Frédéric Beigbeder, francoski pisatelj in kreativec, nam je pred nekaj leti - v »buržujski« vili v pariškem Saint Germainu - vrtel muziko na »afterju« po modni reviji znamke 1.2.3. Paris, katere obraz je bila Eva Herzigova in sta se ji na plesišču pridružili manekenski kolegici Tatiana Patitz in Christy Turlington. Dvojica iz kultnega videospota za pesem Faith Georgea Michaela - v živo - pa se, malone zaradi priletnosti, ni pustila fotografirati. Ampak to je druga zgodba.

Na odštekanega Beigbederja, ki je kot didžej za tisti večer uslišal mojo željo, ustavil bučne house takte in zavrtel Back to black od Amy Winehouse - sem se po dolgem času spomnila, ko sem na policah zagledala njegovo knjižno uspešnico z naslovom Ljubezen traja 3 leta. Najprej je eno leto strasti, potem leto nežnosti in nazadnje leto dolgčasa, je prepričan v samorefleksiji, roman je pisal ob svoji ločitvi. »Zakaj nikogar ni na ločitev? Pri poroki so okoli tebe vsi prijatelji,« se sprašuje in kot vsi doslej, se mora tudi on, zelo sam spopasti s tem izzivom. Strah ga je nove zveze in ob prepričanju, da ljubezen traja le tri leta, zopet odšteva. V novi zvezi čaka konec, a ne zgodi se nič posebnega. Knjiga, ob kateri junak ne zapade v cinizem temveč osebnostno raste je pravzaprav knjiga, ki vrača vero v ljubezen.

Ob izidu knjige, pred skoraj četrt stoletja, je bilo po celem svetu ogromno govora, vsak se je iskal v njej in ugotavljal, če morda pri ljubezni res ne gre le za tri leta. Še dobro, da takrat še od daleč ni bilo družabnih omrežij, zagotovo bi pregorela. Zlasti ženske so v javnih debatah zavračale to »hudičevo trojko« … Kakorkoli. Spomnim se, predvsem, duhovitega grafita v umetniški soseski Hell's Kitchen v New Yorku: Ljubezen traja 3 leta, Gucci pulover eno sezono, croissant pa pol minute. Slednje vsekakor drži.